Evropa je v Heratu zgradila osupljive zapore. Danes sem imel priložnost vstopiti kar v dva. Prvega je z donacijami zgradila Italija in je namenjen mladoletnicam in mladoletnikom. Arhitekt je med drugim poskrbel tudi za samico, v kateri se otroci menda zelo hitro umirijo. S slovensko razvojno pomočjo tam delata psihologinja in zdravnik.

Ta mesec se bo projekt končal in v Heratu še ne vedo, kako ju bodo zagotavljali še naprej. Zdravnik trdi, da prejema približno 200 evrov plače, kar je praktično nič v primerjavi s tem, kar prejemajo zdravniki, zaposleni v z donatorskim denarjem zgrajenih bolnišnicah, ki so namenjene premožnim. Primanjkuje jim zdravil, bojijo se zime.

Leta 2000 je bil Afganistan na 69. mestu med prejemniki razvojne pomoči na svetu. Leta 2008 se je prebil na prvo, ko je prejel kar 1,3 milijarde dolarjev. Že naslednje leto je ta pomoč poskočila na zgodovinskih 6,2 milijarde dolarjev. Veliko večino od teh projektov so upravljali tujci brez kakršnih koli predstav o prioritetah.

Ali so projekti, kot so zdravila za laboratorijske miške, res nujni? Ne spoznam se na veterino, zato ne morem soditi, a te logike ne razumem. Najprej delaš poskuse na miškah, potem pa jih pozdraviš, da bi jih lahko mučil še enkrat?

Afganistan se na splošno zdi kot velik laboratorij, katerega privlačnost je odvisna od smernic na globalnem razvojnem trgu. Donatorji so si svoje roke že umili.

Še vedno pa je leta 2013 v afganistanski proračun priromalo 4,1 milijarde donatorskih dolarjev.

Nekaj donatorskega denarja zagotovo gre za dobre projekte. Dekle, ki mi je z obrazom, obrnjenim proti zaporniškemu zidu, pripovedovala, da je v zaporu pristala zato, ker ni hotela postati druga žena moškega, ki jo je posilil, se zaradi pomoči Slovenije za zdaj tam še lahko pogovori vsaj s psihologinjo.

Drug zapor, v katerega sem vstopil (bodečo žico zanj je prav tako priskrbela Italija ob pomoči EU-ja), je namenjen polnoletnicam. Tam so s svojimi otroki, za katere imajo urejeno prav posebno celico. Imel sem se priložnost rokovati z morilko. Ubila je svojega moža, ki ji ga je določil oče. Bil je zelo vpliven in premožen gospod. Za zapahi je tudi njen ljubimec, s katerim se je želela poročiti sama.

Pred ogledom te totalne ustanove z otroškim vrtcem sem v zaporniški pisarni spoznal gospo iz neke nevladne organizacije. Spraševala jih je o tamkajšnjih dejavnostih in zdela se mi je prestrašena, čeprav je bilo osebje zelo prijazno. Afganistanci na splošno veljajo za najbolj gostoljubne ljudi na svetu. Celo oboroženi gospodje, ki te do podrobnosti pregledajo na vsakem koraku, se mi opravičujejo, češ da to morajo storiti, ker je to njihova služba. Všeč jim je, če jih pozdraviš v njihovem jeziku. Vedno odgovorijo in položijo roko na srce.

Popoldne sem z organizacijo Aschiana obiskal eno od številnih begunskih taborišč v okolici Herata. Približala se nam je nora ženska. Njen sin, ki se je v šotoru učil brati, mi je pojasnil, da se ji je zmešalo zaradi vojne.

Njihove domove so ob orožju dokončno uničile poplave. Minevajo leta. Lanska zima je pobrala številna življenja pod šotori. Tudi letos bo prišla, a spremenilo se ni še nič.

V Afganistanu je otroško delo nekaj popolnoma običajnega. Ker mi počasi zmanjkuje svežih srajc z dolgimi rokavi, sem pomislil, da bi si kupil tradicionalno afganistansko, ki je zagotovo najboljša izbira za lokalno podnebje. Toda naredi jo menda lahko le krojač. Vstopil sem in za šivalnim strojem je sedel otrok. Jaz vendar nasprotujem otroškemu delu! Rekel sem, da moram razmisliti o barvi, odšel in se hkrati zavedel svoje lastne dvoličnosti. Na srajci, ki sem jo imel na sebi in sem jo kupil za ceno, ki nikakor ne omogoča pravičnega plačila, piše "Made in Bangladesh".

Pogosto sem razmišljal o tem, kako bojkotirati globalne trgovinske izkoriščevalce obubožanih otrok in žensk, toda nisem našel rešitve – trg so okupirali izdelki iz "sweat-shopov". Počasi sem se vdal in se sprijaznil, da z razpoložljivim proračunom preprosto ne morem kupovati drugje, pa tudi tam ni prav veliko drugače.

Ko pa bi moral naročiti oblačilo od otroka, ki je sedel pred menoj in me gledal v oči, sem zablokiral. Čeprav bi moje naročilo temu afganistanskemu fantu zagotovo prineslo veliko več, kot je bangladeškemu za srajco, za katero sem plačal za dobičkonosno blagajno z umetno nasmejano prodajalko in obupno glasbo v ozadju.

Pred menoj se je znašel berač, ki je z roko segel v odprto ulično kanalizacijo iz nje potegnil kos plastike. Nekaj metrov naprej se na drugi strani ceste zazrem v zdaj že znan obraz.