Pred leti sem že spregovoril o pomenu strahu v pripovedih za otroke, saj deluje predvsem opozorilno. S pomočjo strahu lahko torej vzgajamo. Tokrat se posebej posvečam posledicam, ki jih daje občutek strahu na otroke in v nekoliko drugačni obliki na odrasle. Seveda ne bo šlo brez večne dileme o primernosti določenih pravljic za otroke.

Je strah koristen ali škodljiv?

Že Paracelzus je rekel, da količina naredi strup in s strahom ni nič drugače. Strah je tesno povezan s stresom, kar pomeni, da se naše telo na strašenje odzove s predvidljivimi in merljivimi spremembami. Pospešeno dihanje, povišan krvni tlak povečano izločanje adrenalina in kortizola, so le nekateri od učinkov strahu.

Z gledanjem srhljivih filmov, obiskovanjem hiš strahov ali poslušanjem strašljivih zgodb torej lahko dosežemo čustvene odzive, ki imajo posledice za telo in duha. Odzivi so različni glede na trajanje in intenzivnost doživetja strahu. Prav tako se razlikujejo od človeka do človeka. Vsak med nami je pač tudi fizično malo drugačen od vseh drugih.

Zato odgovor na zgornje vprašanje ni enostaven. Da, strah je lahko koristen. Nekaj strahu v življenju je celo zaželenega, saj nas pripravi na večje izzive, a vedno obstaja meja, čez katero ne smemo iti. Tako kot rekreativen tek koristi, dokler ne pretiravamo in staknemo poškodbo, tudi strah deluje v veliki meri po načelu 'kar te ne ubije, te okrepi'.

Ker je v igri toliko spremenljivk, so na koncu, kljub vsem psihološkim raziskavam starši tisti, ki se morajo odločiti, kaj, kdaj in kako ponuditi svojim otrokom oziroma kako jih prestrašiti. Pravljice so zaradi svoje raznolikosti in stotin različic posameznih zgodb, ena najboljših priložnosti, da otrokom omogočimo spopadanje s tem sicer neprijetnim, a potrebnim in pri marsikom celo zaželenim (obstajajo odvisniki od občutka strahu) čustvom v čim bolj varnem in nadzorovanem okolju.

Lažja pot

Otrokom lahko izbiramo pravljice, v katerih se nič strašnega ne zgodi. Takšnih zgodbic je na trgu ogromno. Pravzaprav se jim je kar težko izogniti. Praviloma pripovedujejo o otroku, ki ima eno izmed težav sodobnega časa (osamljenost, ločitev staršev, selitev v novo okolje), ta težava pa se razreši brez posebnih žrtev. Nihče ne umre, nihče ni pretepen, vsi liki, tudi tisti, ki naj bi bili negativni, so dojemljivi za pogovor in razumne rešitve. Takšne zgodbe si niti ne zaslužijo naziva pravljice, saj v njih ne pride do odločilne spremembe glavnega lika, s katerim naj bi se otrok poistovetil.

Druga možnost je omilitev klasičnih (praviloma zelo strašljivih in občasno zelo krvavih) pravljic v podrobnostih ali kar v zapletu. Janka in Metke tako v gozd ne odpeljeta starša, ker bi se rada znebila lačnih ust pri hiši, ampak se otroka preprosto izgubita. Da, takšna pravljica ima vzgojno sporočilo (pazi, da se ne izgubiš), a zgreši svoje bistvo – naslavljanje osnovnega človeškega strahu pred izdajstvom ali zapustitvijo bližnje osebe.

Bodimo pošteni in si priznajmo, da nas takšen strah praviloma spremlja vse življenje. Strah pred izgubo (naj bo po naši krivdi, odločitvi nekoga drugega, ali zaradi višje sile) pomembno vpliva na vse naše odnose, celo na odločitev, ali bomo imeli hišnega ljubljenčka ali ne. Pravzaprav se marsikdo celo zavestno odreče resni zvezi iz strahu pred njenim koncem. S tem pa seveda marsikaj zamudimo, še posebej pri izkoriščanju lastnih potencialov. Torej uporabimo mogočno orožje iz pravljice o Janku in Metki in povejmo zgodbo tako, kot je prav. Z izdajstvom staršev in na koncu vsaj z delnim odpuščanjem.

Seveda je najtežje vedeti, kdaj je pravi trenutek za takšno pravljico. Pri treh letih je verjetno še prezgodaj, v najstniških letih pa zagotovo prepozno. Tu se moramo starši zanesti na svoj občutek. In predvsem poznati svojega otroka.

Težja pot

Če vas pot zanese v knjižnico (verjemite, klasične knjižnice imajo številne prednosti pred spletom), si dobro oglejte police z otroško literaturo. Vsega pač ne boste mogli nikoli prebrati. In prav je tako, ker je vsaj polovica čista izguba časa. Začnite torej pri klasikih, kot so brata Grimm, Charles Perrault in Hans Christian Andersen.

Morda se vam zdi, da vse to že poznate, a boste gotovo presenečeni, da se številnih pravljic spominjate drugače, za marsikatero pa morda celo prvič slišite. Nekatere se vam bodo zdele primerne za vaše otroke (vaši otroci, vaša odgovornost), druge ne. Če za kakšno niste prepričani, jo odložite za pozneje in se morda o primernosti pogovorite z nekom, ki mu zaupate.

Slaba novica je seveda ta, da vam bo takšno početje vzelo nekaj časa. Glejte na to kot na naložbo v osebnost vašega potomstva in posredno tudi v lepši svet. Naš svet je žal poln ljudi, ki niso bili deležni dobrih oziroma primernih pravljic, zato pa je takšen, kot je. Morda ga lahko vsak po svoje vsaj malo izboljšamo. Tudi tako, da otroka najprej konfrontiramo z zverjo v živalski podobi, a s človeškimi lastnostmi, da bo nekega dne lažje prepoznal zver v človeški podobi.

Dobra novica je ta, da bomo relativno hitro našli vsaj nekaj pravljic, na katere so bo otrok odzval z zanimanjem, sočustvovanjem in sodelovanjem. Če bo hotel (to je zelo verjetno) zadevo slišati še večkrat ali o posameznih prizorih predebatirati, mu to omogočimo po najboljših močeh. Vendar pa ga v nič ne silimo, naj radovednost opravi svoje. In, lepo prosim, ne poglabljajmo se v analize, ker bo za psihoterapevte dovolj časa tudi pozneje.

Sčasoma repertoar pravljic razširimo na zbirke drugih pripovedovalcev (Wilhelm Hauff, Catherine d'Aulnoy, Franz von Schonwerth ...) in vključimo še ljudske pravljice različnih narodov in narodnosti. Danes živimo v multikulturnem svetu, ki zahteva več razumevanja za druge kot kdajkoli prej. Pravljice so nam lahko pri tem v dragoceno pomoč. Ne pozabimo na Pravljice 1001 noči, vendar ponovno opozarjam, da so nekatere različice zelo sočne, saj so bile v osnovi izdane za razvajeno in lahkoživo družbo francoskih dvorjanov, zato v njih ne manjka erotike, ki pač ni za publiko vseh starosti.

Nekje vmes

Ne pozabimo na vpliv šole z obveznim branjem in Bralno značko, pa tudi na akcije, kot so Poletavci in Najpoletavci, pravljične urice v knjižnicah ... Vse to nam lahko pomaga pri bralni kulturi naših otrok. Žal so v splošnem uradni programi preveč togi, saj naslavljajo otroke glede na starost, ne glede na njihove individualne posebnosti, manj uradni pa preveč popustljivi in otrokom prehitro ponudijo bližnjice.

Odgovornost tako ostane predvsem na starših. Kaj, kdaj in kako ponuditi otroku, da bo iz tega izvlekel kar največ. Ker v nekem trenutku bo pač izvedel, da obstajajo množični morilci in Sinjebradec ga na to lahko pripravi. Prav tako ne moremo zanikati kanibalizma (Brinovo drevo) ali srečanja z zverjo, ki se tako rada pokaže v človeški podobi (Rdeča kapica). In da, vedno obstaja tveganje, da se zmotimo v oceni in ponudimo napačno pravljico ob napačnem času in v napačnem okolju.

Toda velja vsaj poskusiti. Kajti, če otroka prepustimo strahu, kot ga bo doživljal po naključju, nas morda takrat ne bo zraven in za omilitev posledic bo zelo verjetno treba precej več kot topel objem.

Ne pozabimo, skupno doživljanje in čustvovanje nas zbližuje. Strah je po tej plati zagotovo lahko dober. Veliko poguma in ščepec sreče pri iskanju!

Vse uporabljene ilustracije so v javni lasti. Viri:

https://frances-brundage.weebly.com/halloween.html

https://oskar-herrfurth.weebly.com/little-thumb.html

https://yesterdaysdream.hatenablog.com/entry/2023/02/22/154438

https://john-hassall-fan-page.page.tl/Popular-Fairy-Tales.htm

https://charles-perraults-fairy-tales.weebly.com/fairy-tales/bluebeard-by-walter-crane