Omenjeno vprašanje je portalu Športni SOS zastavil profesor Aleš Filipčič, ki na Fakulteti za šport poučuje Tenis in Igre z loparji.

195. Zanima me vaš pogled na celoten sistem točkovanja v okviru ATP-tekmovanj. Po mojem mnenju gre za zelo "neoliberalen" sistem, kjer tisti, ki so uvrščeni visoko, brez težav ohranjajo svoj položaj, tisti, ki se prebijajo, pa napredujejo samo, če nanizajo nekaj izjemnih dosežkov. Po mojem tak sistem "varuje bogate" in kaznuje "revne". Kako lahko to spremenimo, da bo res odločala trenutna kakovost igralcev, in ne v preteklosti naložen "kapital"?
Aleš Filipčič

Podobno mnenje ima tudi novinar Luka Petrič, ki na Valu 202 že vrsto let spremlja teniško dogajanje: "Res se je zelo težko prebiti med najboljše, lažje pa ostati na vrhu. Potrebuješ en ali dva dobra turnirja, ki te ohranita med najboljšimi 100. To pa pomeni, da lahko igraš na vseh grand slamih in zaslužiš minimalno 100.000 evrov na leto. Pred tem prebojem o takšnih številkah lahko le sanjaš."

Kakšni so v resnici zaslužki? Deset najboljših igralcev z lestvice ATP je v letu 2013 skupaj zaslužilo dobrih 55 milijonov dolarjev, sledi globok prepad, druga kakovostna deseterica je tako skupaj zaslužila "le" še 14 milijonov dolarjev. Podrobnosti so v spodnjem grafu, ki razkriva, da tudi igralec na repu stoterice (z avtomatično karto za grand slam) v povprečju zasluži več kot 250.000 dolarjev, kar je povsem znosna številka za nekoga, ki je stoti najboljši v svojem športu.

Še 121. igralec sveta Grega Žemlja je v letu 2013 zaslužil dobrih 400.000 dolarjev, čeprav je na turneji ATP dobil le dobro tretjino obračunov (13 od 31). A približno na tem mestu nastane globok prepad med igralci, ki (dokaj) redno igrajo na turneji ATP, in tistimi, ki večinoma loparje vihtijo na challengerjih - 185. igralec sveta Blaž Rola je letos z denarnimi nagradami zaslužil 28 tisoč dolarjev (na turneji ATP ni igral niti enkrat).

Sistem je res precej hermetično zaprt. Ob koncu vsakega leta na lestvici najboljše stoterice namreč v povprečju najdemo 70-80 imen, ki so bila na isti lestvici tudi leto poprej. Novi igralci so seveda predvsem v spodnjem delu stoterice, le redko kateri igralec se hitro prebije v sam kakovostni vrh.

Dolgo časa je za najbolj nepropustno lestvico veljala tista iz sveta snookerja. Tenis in snooker poleg oblike glavnega rekvizita (žogice oziroma krogle) ne povezuje skoraj nič. Snooker je dolgo časa postregel le s petimi ali šestimi turnirji za jakostno lestvico, zato ni čudno, da so za oblikovanje lestvice šteli izidi iz zadnjih dveh sezon (lestvico tenisa oblikujejo izidi v zadnjih 52 tednih). Lestvica se je dolgo časa uradno spremenila le enkrat (ob koncu sezone). Najboljših 16 igralcev z lestvice je bilo samodejno uvrščenih v 1/16-finala, preostali pa so igrali različno število kvalifikacijskih krogov (tisti na mestih od 17 do 32 so igrali en krog kvalifikacij, tisti na mestih od 33 do 48 dva kroga kvalifikacij ...). To je bil izjemno hermetični sistem, ki je dolga leta na vrhu ohranjal ena in isti imena, čeprav morda niso bila boljša od igralca, ki je bil, denimo, 65. na lestvici. A ta je moral igrati štiri kroge kvalifikacij, da se je sploh prebil na katerega od turnirjev.

Če danes pogledate na jakostno lestvico snookerja, boste opazili ogromno sprememb, lestvica se namreč osvežuje večkrat na leto, hkrati pa je precej bolj pretočna, kot je bila še pred petimi leti. Ravno v teh dneh poteka Odprto prvenstvo Velike Britanije, največji turnir ob svetovnem prvenstvu. Letos prvič v glavnem delu turnirja igra kar 128 igralcev (prej 32), kar pomeni, da morajo tudi tisti najboljši igrati sedem krogov, in ne le pet, to pa je prijem, ki omogoča večjo pretočnost in priložnost, da tudi 128. igralec sveta lahko igra s številko 1, kar prej ni bilo mogoče.

Kako v tenisu doseči podoben učinek? Če bi turnirje za grand slam podaljšali za en krog, bi se število mest v glavnem delu turnirja s 128 podvojilo na 256, če tej številki dodamo še igralce v kvalifikacijah, bi lahko dobili situacijo, ko bi pravico za igranje na turnirju velike četverice dobilo najboljših 400 igralcev na svetu. Ta sistem bi prav gotovo omogočal večjo pretočnost, predvsem pa dal igralcem priložnost za lažji in hitrejši preboj v obljubljeno deželo stoterice. Seveda je povsem drugo vprašanje, kako smiselna bi bila ta poteza za same organizatorje. Prepričan sem, da se to ne bo nikoli zgodilo, prav tako pa sem trdno prepričan, da bi se ji uprli tudi vsi najboljši igralci na svetu. To so tisti, ki zaslužijo največ denarja. In to so hkrati tisti igralci, ki s svojimi blagovnimi znamkami sploh omogočajo, da se enormna reka denarja neprestano zliva v tenis.

V obstoječem sistemu sedmih krogov na turnirjih za grand slam bi lahko pretočnost preprosto povečali s tem, da bi povišali število prostih kvalifikacijskih mest. Zdaj na grand slamih velja sistem 104+8+16 (104 igralci z lestvice ATP, osem povabil in 16 kvalifikantov). Če bi število kvalifikantov zgolj povišali na 32 (sistem 88+8+32), bi v treh krogih kvalifikacij lahko zaigralo kar 256 igralcev. Seveda je povsem drugo vprašanje, kako smiselna bi bila ta širitev v luči logistike in organizacije, a vsaj v teoriji bi dobili večjo pretočnost. Podobna logika velja tudi za preostale turnirje na seriji ATP.

A nekaj je gotovo - ne glede na to, kako "neoliberalen" je obstoječi sistem, to ne spreminja dejstva, da so na samem vrhu najboljši igralci na svetu. Omenjeno vprašanje se bolj dotika "povprečnih" igralcev, ki bi jim spremenjeni sistem morda kaj olajšal. Morda. Zaslužek nekaj deset tisoč dolarjev na leto ob vseh stroških (trenerji, potovanja ...) je izjemno majhen. Zato tudi nisem presenečen, ko vsake toliko časa preberem novico, da so kakšnega igralca ujeli pri nameščanju izidov.