Seveda je jasno, da je skozi stoletja prihajalo do vključevanja neresničnih podatkov, izpuščanja ali prilagajanja dejstev, umetniškega pretiravanja in zmešnjave z drugimi resničnimi osebami in dogodki, a nekatere elemente je vendarle mogoče prepoznati. No, delno tudi zato, ker je količina elementov v zgodbah omejena in se začne vse skupaj prej ali slej ponavljati.

Je Sinjebradec zares živel?
V zadnjem času sem se veliko ukvarjal s pravljico o Sinjebradcu. Večina otrok zanjo še ni slišala, celo med odraslimi moje generacije se marsikdo ob njeni omembi le zmedeno popraska, a pred kakšnim stoletjem je bila ena najbolj priljubljenih, recimo ob boku Pepelki, Rdeči kapici, Obutemu mačku in drugim uspešnicam, ki jih danes pozna praktično vsak. Sinjebradca pa ne.

Poglavitni razlog za upad Sinjebradčeve priljubljenosti je gotovo nasilna vsebina, ki je otrokom v literaturi ne želimo ponujati v prevelikih količinah (čeprav to zlahka nadoknadijo ob gledanju poročil, preigravanju računalniških igric in občasno na kakšni zares dobri nogometni tekmi ali lokalni veselici). Kljub temu morda ne bi škodilo, če bi otroci, v trenutku, ko so temu dorasli, izvedeli, da si svet vendarle delimo tudi z različnimi psihopati in množičnimi morilci, kot je bil Sinjebradec.

Dandanes literarni detektivi (da, tudi to je poklic) Sinjebradca povezujejo z Gillesom de Raisom, resnično osebnostjo in vojnim herojem, ki se je bojeval ob Ivani Orleanski, bil nekaj časa eden najbogatejših ljudi na svetu, a se zaradi ekstravagantnega načina življenja prezadolžil, zato se je začel zatekati k alkimiji in črni magiji, kar je na koncu pripeljalo v stotine umorov predvsem mladoletnikov.

Če je to seveda res, saj so ga čarovništva obtožili in obsodili isti ljudje, kot so si potem razdelili njegovo premoženje, kolikor ga je še bilo (čeprav je skoraj obubožal, je imel še vedno nekaj gradov, gozdov in podobnih malenkosti), torej je med samim sojenjem konflikt interesov gotovo obstajal. Charles Perrault je za de Raisa zagotovo vedel, prav tako pa je vedel za še enega večkratnega morilca, ki je slovel po svoji okrutnosti.

Conomor je bil bretonski kralj v 4. stoletju, ki je s pomočjo prebrisanih porok in umorov povečeval in združeval svoja posestva, a o resničnih dogodkih, ki so vodili v legende o njegovem početju, je še manj dokazov. Več je znano o Henriju Landruuju, ki je med 1. svetovno vojno prek oglasov iskal bogate vdove in jih pobijal, da bi si prisvojil njihovo premoženje. Seveda je pravljica starejša od Landruuja, nekatere različice celo od de Raisa, tako ni nastala po resnični osebnosti, ampak je bilo kvečjemu obratno.

Pravljica ima iste elemente kot resnične osebe in dogodki, ni pa nujno, da je eno izhajalo iz drugega. Da se možje znašajo nad ženami (in občasno obratno), in da smo ljudje pohlepni, je univerzalna resnica, za katero ni treba detektivskega dela.

Podobno lahko najdemo povezave z nekaterimi drugimi pravljicami. Tudi pravo Sneguljčico lahko najdemo z nekaj brskanja po arhivih. Margaretha von Waldeck, na primer, je bila grofična v 16. stoletju in njeno življenje v marsičem spominja na Sneguljčičino. V rani mladosti je izgubila mater, mačeha jo je sovražila, obstajajo dokumenti o Margarethini lepoti in izgnanstvu, ki ga je zakrivila ljubosumna mačeha.

Toda v izgnanstvu (v Bruslju, kjer so se različni plemiči po vrsti zaljubljali vanjo) jo je doletela smrt, za katero nekateri verjamejo, da je posledica počasne zastrupitve (umrla je pri 21 letih). V zgodbi prepoznamo palčke (slabo hranjeni otroci, ki so garali v bakrovih rudnikih Margarethinega očeta), zastrupljeno jabolko (neki trgovec iz tistih krajev je, besen zaradi nenehnih kraj iz svojih shramb, zastrupil svoje sadje, in s tem pod rušo spravil več otrok) in celo čarobno ogledalo (obnovljeno različico je mogoče videti še danes, saj je med eksponati muzeja Spessart v nemškem mestu Lohr, njegovo govorjenje pa moramo razumeti prek v njegov okvir vgraviranih aforizmov).

Lepotica in zver je bila zelo lepo podoživeta v 16. stoletju, ko sta pod kraljevskim sponzorstvom skupaj zaživela in si ustvarila družino Petrus Gonsalvus in Catherina, katere priimek se ni ohranil. Petrus je imel redko bolezen (hipertrihozo), zaradi katere je bil izjemno poraščen po vsem telesu, a odlično izobrazbo in celo položaj dvorjana, kar se odlično ujema z likom Zveri v pravljici. Resnična zgodba se je iztekla s potomstvom, med katerim so nekateri podedovali to bolezen, a nato končali v cirkusih, drugi pa ne, a so danes prav tako pozabljeni.

O Motovilki (ki jo današnji otroci zamenjujejo z Zlatolasko) lahko prav tako napišemo samostojen članek, saj je pravljica izjemno podobna resničnemu življenju več oseb, za katere žal ne moremo vedno trditi, da so dejansko obstajale. No, Persinette, pravljica, ki jo je napisala Charlotte Rose de la Force, je zelo avtobiografska pripoved o dami, ki se je zaljubila v fanta, a družina (njegova) tega ni bila pripravljena sprejeti. Tako je dama pristala v samostanu, udobni ječi, ki je slovela po odličnem peteršilju (motovilec se je pojavil šele v kasnejših nemških priredbah), in pisala zgodbe, v katerih se verjetno prepozna še marsikatera ženska.

Toda o avtobiografskih elementih, ki so jih hote ali nehote v pravljice vnašali njihovi avtorji, bom pisal prihodnjič. Do takrat le ideja: ne bi v kateri od šol katerega od interdisciplinarnih dni (vem, sliši se že kar preveč učeno) zgradili okrog katere od priljubljenih pravljic?

Tako bi lahko zgodovino, književnost, geografijo, domovinsko vzgojo, likovno snovanje, morda celo kemijo povezali s snovjo, ki je že globoko zasidrana v spomin učencev in poskrbeli, da se kopica prepogosto nepovezanih in zato na videz nesmiselnih podatkov, ki jih šolski sistemi otrokom trpajo v glave, povežejo v smiselno celoto.

A to bi bilo že preveč optimistično, kajne? Saj vendar ne živimo v pravljicah!

Viri:
William Heath Robinson (1872–1944)
Eloi Firmin Feron (1802–1876)
Theodor Hosemann (1807–1875)
Joris Hoefnagel (1542–1601)