Lepota – kakršna koli, zunanja, notranja, misli, stvari, tudi sposobnosti lahko definiram kot "lepe" – me je prevzemala od nekdaj. Kolegi pa so bili prepričani, da se z žrebcem primerjam vizualno. Od takrat me situacija nerazumevanja v izhodišču spomni na ta drobni dogodek. Tudi tokrat, ko sem opazil nekaj odzivov na moj komentar konca senatnega procesa proti Donaldu Trumpu na Twitterju. Na družbenih omrežjih ne razpravljam. Me je pa presenetila opazka, da "ne morem skriti razočaranja."

Očitno je mimo prigalopiral ta nesrečni konj, zaradi katerega v razmišljanju o pričakovanem propadu drugega senatnega procesa proti Trumpu najprej izpostavljam sebe. Nimam razloga za skrivanje svojih stališč. Nasprotno, moram jih razkriti vsakič znova, kajti le tako ima občinstvo sploh možnost, da me razume. Pri čemer ne pričakujem strinjanja. Dovolil si bom nekaj svobode, razvijal metaforo žrebca naprej in vas za ponazoritev svoje fascinacije s politiki povabil na dirke. Naredimo svojevrstni "Triple Crown" senatnega procesa – ki to ne bo, ker bodo tekli različni konji, za osvojitev naziva pa bi moral na vseh treh dirkah zmagati eden –, in se podajmo na prizorišča najuglednejših in najstarejših dirk v ZDA. V Kentucky (1875), Maryland (1873) in New York (1867).

Na Churchill Downsu v Louisvillu v Kentuckyju teče eden najboljših žrebcev, kar sem jih imel priložnost opazovati v svoji karieri. Mitch McConnell. Brezmejno potrpežljivi politik s svojevrstno karizmo in umom šahovskega velemojstra. Izjemen psiholog, sposoben v trenutku opredeliti sogovornika in situacijo. Poosebitev hladnega pragmatizma. Strateg in taktik, ki v prvi vrsti služi samemu sebi, a obenem institucionalist. Rojen v Alabami v senatu predstavlja Kentucky od leta 1985, v letih med 2015 in 2021 kot vodja republikanske večine, od 20. januarja letos pa manjšine. Podpornik Donalda Trumpa je zgrožen nad kapitolsko vstajo: "Nobenega dvoma ni, da je predsednik Trump dejansko in moralno odgovoren za izbruh dogajanja tisti dan. Vstajniki so verjeli, da delujejo v skladu z željami in navodili svojega predsednika. Ta vera je bila predvidljiva posledica naraščajočega vala laži, teorij zarote in pretiravanj, ki jih je predsednik vztrajno kričal v največji megafon na planetu Zemlja."

Tudi felacija v Ovalni pisarni se je leta 1999 Mitchu McConnellu zdela vredna obsodbe Billa Clintona. Tokrat pa se je zaradi "tehničnega" razloga odločil za oprostitev Donalda Trumpa. Po njegovem mnenju je ustavna obtožba namenjena odstranitvi funkcionarja s položaja, Trump pa ni več predsednik. Pri tem se je McConnell elegantno izognil dejstvu, da bi kot takrat še vodja večine proces lahko začel še v času mandata, pred 20. januarjem. Med preštevanjem republikanskih vrst je namreč ugotovil, da se mu bodo kolegi izneverili in v lovu za volilnim telesom Donalda Trumpa, ki ga nujno potrebujejo za uresničevanje svojih ambicij, podprli nekdanjega predsednika. Zato je mirno vrgel rokavico demokratom: "Predsednik Trump je še zmeraj odgovoren za vse, kar je storil v svojem mandatu. Kot navaden državljan. Ni še odnesel cele kože."

Briljantnost poteze ima več razsežnosti. Tožbe državljana Trumpa novi administraciji in demokratom prinašajo politično tveganje. McConnell je ohranil zdravorazumsko držo, obenem pa tudi vodilni položaj v skupini, čeprav se kot politik, ki bo ta teden praznoval 79. rojstni dan, zaveda, da se njegov trenutek izteka. Republikanska stranka se fragmentira, kar je v ameriškem političnem življenju prej pravilo, kot novost, in v tem trenutku lahko zgolj z večjo ali manjšo verjetnostjo ugibamo, kdo bo srednjeročno prevladal. Tradicionalni republikanci ali trumpisti, ki jim trenutno kaže bolje? Ampak tudi med temi je kar nekaj politikov s predimenzioniranimi egi in velikimi načrti za leto 2024. Bodo stisnili zobe in podprli Trumpa, če bo takrat še na prizorišču? Vsekakor bo gneča velika in vse bolj je videti, da skušajo ti ljudje prej kot ne Trumpa izkoristiti.

Gremo na Preakness Stakes v Maryland? Generacijske spremembe se napovedujejo tudi na demokratskih dirkah na hipodromu Pimlico v Baltimoru. Tukaj imamo za zdaj še zmeraj priložnost opazovati izjemni tek Nancy Pelosi, ključne figure ustavnih obtožb Donalda Trumpa. V Baltimoru rojena kongresnica italijanskih korenin sicer vso svojo kongresno kariero od leta 1987 naprej predstavlja okrožje v San Franciscu, kamor se je poročila. 52. predsednici predstavniškega doma je letos uspelo ta položaj zasesti četrtič. Ker se spopada z rastočo notranjo opozicijo v stranki, je tokrat šlo za las. Pelosi umetelno vijuga med težko obvladljivimi vrstami demokratov v kongresu, ki v nasprotju z republikanci ne slovijo po disciplini. Vitka, elegantna 80-letnica politiko vodi tako, kot se oblači in izbira kose nakita ali barvo obleke. Brezhibno, harmonično, a z močnimi poudarki.

Govori, govori in ko se človek začne spraševati, ali je vendarle kaj narobe z njenimi zobmi, useka. Ko je Trumpov odvetnik Michael van der Veen v soboto zagrozil, da bo v primeru nastopa prič poklical Nancy Pelosi, je glavni pravni svetovalec demokratov v času procesa Daniel Goldman posvaril: "Zadnji človek, ki bi si ga Trumpova obramba želela kot pričo, je Nancy Pelosi. Tekla bo neskončne kroge okrog odvetnika, ki ji ne bo mogel niti blizu." Pred prvo ustavno obtožbo je oklevala, ker se je zavedala dvoreznosti in odpiranja Pandorine skrinjice, pri drugi pa je postopek v predstavniškem domu speljala bliskovito in še pravočasno za proces v senatu, kar je nato preprečil McConnell. "Ljudi sankcioniramo zaradi napačne rabe pisarniškega materiala, za spodbujanje k vstaji na Kapitolu, zaradi česar umrejo ljudje, pa ne", je oprostitev Trumpa komentirala Pelosi in zavrnila možnost, da bi spodnji dom izglasoval javno grajo nekdanjega predsednika: "Graja je zgolj klofuta ustavi. Storilcu pa omogoči, da jo odnese brez posledic."

Še skok v New York, na hipodrom Belmont Park v Elmontu, kjer se sicer preriva nekaj odličnih tekmovalcev, a morda ne popolnoma enakovrednih paradnima konjema iz Pimlica in Churchill Downsa. Tukaj že nekaj časa pred drugimi teče novi vodja senatne večine Chuck Schumer. 71-letni brooklynski Jud, ki v senatu predstavlja New York od leta 1999, od leta 2017 pa stoji na čelu demokratov v zgornjem domu, ne skriva sreče zaradi svojega novega položaja. Nekateri posmehljivo govorijo, da je najnevarnejše mesto v Washingtonu točka med Schumerjem in televizijsko kamero. Schumer, mojster konsenza, ko gre za najtežja vprašanja, je namreč poosebljena žeja po medijski pozornosti. Pojavlja se v vsakem kadru, nenehno govori, posluša svoj glas in ves čas poudarja, kaj vse je storil, počne in šele bo. Nato pa nekje med svetlim pogledom in hihitanjem senatorja ugotovite, da se je vse že zgodilo. Šolski primer je bil prvi intervju po imenovanju za vodjo večine, ki ga je naklonil MSNBC-ju.

Zvezda večernega pasu Rachel Maddow se je z ekipo pripeljala iz New Yorka, posneli so intervju, v katerem Maddow ni mogla mimo usode 60-odstotnega praga podpore za prekinitev obstrukcije, mehanizma, s katerim bi nadzor nad senatom z zdajšnjim razmerjem moči 50 : 50 pravzaprav ohranili republikanci. Schumer je bil nenadoma videti kot dete, ki dobi ropotuljico: "Oh, imam načrt. Samo pozorno opazujte. Zdaj ne želim ničesar povedati. Samo glejte!" Posneti intervju se predvaja do konca, kamera gledalca preseli nazaj v newyorški studio, v katerem Rachel Maddow v živo z neskritim presenečenjem naznani, da je med predvajanjem intervjuja vodja manjšine McConnell privolil v Schumerjeve pogoje. Če se kdo po tem še čudi, zakaj so v soboto upravitelji procesa najprej želeli poklicati priče, nato pa po odmoru odstopili od te namere v zameno za priznanje Trumpove obrambe pričanja republikanske kongresnice Jaime Herrera Beutler o Trumpovem telefonskem pogovoru z vodjo opozicije Kevinom McCarthyjem kot dokaznega gradiva, nima za to prav dobrega razloga.

Če bi na dirke pripustili mešano zasedbo, bi imeli jasnega dobitnika tokratne "Trojne krone", zmagovalca vseh treh dirk. To bi bil seveda Donald Trump. Ampak Trump ima prav, ko govori, da ni politik. Bleščeči oranžni tovornjak, poln kroma in luči, iz zvočnikov katerega v neskončnost odmeva "Coney Island Baby", in ki se požvižga na vsa pravila, nima konkurence. Ampak tudi na hipodrom ne sodi. Ko je zapeljal nanj, je poškodoval progo. Novi gledalci, ki jih je na tribune pripeljal dozdajšnji občutek prikrajšanosti, pa so začeli vzklikati od navdušenja. Ne razumejo obstoječih pravil. Dolgočasijo jih. Pomislite, kako neprimerno bolj veselo je, ko si konji lomijo noge!

Čeprav v sebi ohranjam noto naivnosti in idealizma, me izid glasovanja 57 proti 43, s katerim so za deset glasov zgrešili dvotretjinsko večino, potrebno za obsodbo Donalda Trumpa, ni presenetil. Zato me ni mogel niti prav razočarati. Zdi pa se mi katastrofalno, da živim v svetu, kjer politične (in druge) odgovornosti ni več. Kjer smo bili vsi priče dejanjem, pa ni bilo dovolj ljudi, ki bi prostodušno priznali: "Cesar je gol." Namesto tega so se bili številni pripravljeni sofistično izvijati ali pa kriče opisovati celo teksturo neobstoječih tkanin, v katere naj bi bil odet vladar. Da nekdo misli, da je to stvar objektivnosti, in da bi ob tem novinar moral skrivati razočaranje, pove veliko predvsem o avtorju takšnega stališča.

Čisto pod črto – nad vsem tem je dejanska zmagovalka vseh dirk. Ameriška ustava. Tako prožna, da kar sama omogoča in onemogoča iste sankcije. Vsakdo se lahko vsak trenutek sklicuje nanjo. Čeprav bo izhajal iz diametralno nasprotujočih si stališč, ga bo ustava ustav materinsko objela. Kot Stvarnik. Vsak živi v prepričanju, da je bog prav na njegovi strani.