V ponedeljek, 30. avgusta, zvečer se je končala vojna v Afganistanu. Tako kot je znan čas dogodkov, ki so jo sprožili – strmoglavljenje štirih ugrabljenih potniških letal, ki so zadela nebotičnika Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku, Pentagon v Washingtonu, četrto pa je strmoglavilo na polje pri Shanksvillu v Pensilvaniji –, je znan čas njenega konca.

Dvajsetletna pot je bila od samega začetka pa vse do konca posejana z žrtvami. A če je leta 2001 pretresena Amerika upala, da jo bo teroristični napad povezal in dvignil iz pepela krize identitete, se leta 2021 s porazom spopada še bolj razdeljena in ponižana.

Američani se strinjajo le, da se v ničemer več ne strinjajo. Privrženci Donalda Trumpa, ki je podpisal sporazum s teroristi, se zavezal k brezpogojnemu umiku in iz zaporov izpustil pet tisoč talibanov, zdaj besnijo nad Joejem Bidnom, ki je od Trumpovega načrta odstopil zgolj s premikom datuma s 1. maja na 31. avgust. Zato je imel Biden še kako prav s trditvijo, da je bil konec, kakršen je že bil, neizogiben. Ni mogel biti drugačen, saj so ga narekovale domače okoliščine. Ameriška in svetovna javnost pa sta se soočili z nekaj resnicami. Ameriška vojska in obveščevalne agencije po vseh razlagah sodeč stvarnost pogosto zamenjujejo z željami. Obdobje ameriškega izolacionizma, ki se je začelo leta 2016 s prihodom Donalda Trumpa, ni zgolj zasluga njega samega. Trump je bil predvsem naplavina notranjih frustracij. Amerika se je morala začeti ukvarjati predvsem s sabo, in ker frustracije še kar trajajo in se poglabljajo, očitno zdaj ni več čas iskanja zunanjih obvodov za speljevanje pozornosti z notranjih težav.

Tako smo te dni doživeli Joeja Bidna kot hladnega, neobčutljivega voditelja, ki so ga zamajale le ameriške žrtve v zadnjih dneh vztrajanja v Kabulu, a se v svojih odločitvah ni premaknil niti za ped. Ob njem sta bila celo obrambni minister Lloyd Austin in načelnik generalštaba Mark Milley videti veliko bolj prizadeta, pripravljena priznati napake in se iz njih učiti. Še večji šok je, da se je Biden, ki je v Belo hišo prišel s slovesom poznavalca zunanje politike, v Beli hiši nemudoma prelevil predsednika, ki ne le, da ga svet ne zanima, zanj tudi nima nikakršnega občutka.

Ni jasno, ali gre za njegovo pravo barvo, ali barvo njegovih svetovalcev, ali pa je Biden žrtev Trumpove pasti. Težko je s populistom z izkušnjami resničnostnih šovov tekmovati, kdo je večji domoljub. Ampak vse, kar gledamo od januarja letos naprej, je zgolj ponavljanje načela America First, Najprej Amerika, izrečenega brez balasta narcisizma, a obloženega z drugačno retoriko. Da tega ne opazi – ali ne želi opaziti – večina Američanov, je že kar burleskno. Da se z Bidnom Amerika spet vrača v svet, je bila zgolj optična iluzija, nastala zaradi kričeče barve njegovega predhodnika. Zdaj nam to mora biti jasno. Besedam navkljub je prav potek umika iz Afganistana pokazal ameriško soliranje. Zavezniki smo bili postavljeni pred izvršeno dejstvo. Ampak zdaj šele stvari postanejo zares zanimive.

Več kot očitno se bo Amerika morala še lep čas ukvarjati s sabo, če bo želela presekati gordijski vozel razdrobljenosti, nesoglasij in močvirja neumnosti, ki ga delitve omogočajo. Nekateri v tem umiku vase že vidijo propad imperija. Ampak za tango sta potrebna dva. Kako se bomo do nejevoljnega, samovoljnega in izmuzljivega soplesalca vedli zavezniki? Tudi sami brez kompasa, nezaupljivi, sprti, naveličani in izgubljeni v mitskih predstavah svojih malih svetov. Imel sem privilegij opazovati Evropo od daleč, iz drugega svetovnega pola, Rusije. Že pred desetletjem Evropska unija ni dajala zelo prepričljivega vtisa sile na političnem zemljevidu sveta. Ampak v slabši kondiciji, kot jo imam zdaj priložnost opazovati z druge strani Atlantika, Evropska unija še ni bila. Zato je najbrž priporočljivo pri govoru o propadu imperijev zelo natančno povedati, katerega imamo v mislih.

Komentar je bil prvotno objavljen v oddaji Studio ob 17.00 ‒ Tedenski aktualni mozaik