Senator Lindsey Graham iz Južne Karoline slovi predvsem po dveh rečeh: izjemno hitrem spreminjanju mnenja in strastni naklonjenosti predsedniku Trumpu v zadnjih štirih letih. Na nočnem zasedanju senata po vdoru množice privržencev Donalda Trumpa v stavbo Kapitola 6. januarja letos Graham ni mogel iz svoje kože: "Hudičevo pot sva prehodila, Trump in jaz. Grozno mi je, da se je tako končala. Moj bog, kako mi je grozno! /…/ Ampak vse, kar lahko rečem danes, je – ne štejte me zraven. Kar je dovolj, je dovolj." In – nasvidenje v drugi vojni, gospod Trump! Uničujoča drža besnega poraženca v prehodnem obdobju je vendarle sprožila alarme v glavah nekaterih, ki so ga prej podpirali, ali mobilizirala tiste, ki se prej niso podali na volitve. Krog se je sklenil.

Da ima v neskončnem toku časa in dogajanja nekaj svoj začetek in konec, je seveda človekova fikcija. Kapitolsko vstajo – množica je takoj po vdoru v ameriški javnosti dobila oznako "drhal" in "domači teroristi" – lahko razumemo kot prispodobo zatona turbulentnega predsedniškega mandata Donalda Trumpa. Mogoče pa jo je označiti tudi kot enega od poglavij na poti do dogodka ali dogajanja, ki bo v ameriški zgodovini dobilo še vidnejše mesto. Odvisno od tega, kaj bo naredil Joe Biden. Slikoviti Trumpov poraz je lahko obenem triumf Bidna, ki mu je do zdaj za prepričljivost in kredibilnost zadostovala po štirih letih tako osvežujoča drža "normalnosti." A če pozorno pogledamo, kako novoizvoljeni predsednik oblikuje administracijo, ki bo nastopila 20. januarja, v oči udari spoznanje, da njena kadrovska sestava ni le posledica Bidnovega notranjega demokratičnega čuta za nacionalno in rasno pisano Ameriko. Predvsem gre za mobilizacijo te pisane Amerike kot odziv na podoben proces, ki ga je Bela Amerika doživela pod Trumpovim vodstvom. Vzroke odlično opisuje Ezra Klein v svoji knjigi Zakaj smo polarizirani (Why We're Polarized, 2020). Amerika se je politično tako globoko razdelila po tem, ko sta obe stranki izgubili svojo notranjo mnenjsko in idejno paleto – demokrati sicer še ne povsem – in si dejansko začeli konkurirati. Desnica proti (pogojno) levici. Konservativci proti liberalcem. Bidnov odgovor je potrditev te polarizacije in nudenje pisanega modela kot alternative in konkurence temu, kar smo videli do zdaj.

Način, na kakršnega številni svetovni opazovalci razumejo ameriško demokracijo in ji očitajo pomanjkljivosti, zlaganost in navidezni značaj, s katarzičnim trenutkom kapitolske vstaje nima prav močne povezave. Povprečnega Američana zanimajo zgolj in samo on, njegova zvezna država in Amerika. Odrasel je v okolju, ki so ga začele v 18. stoletju oblikovati ideje ustanovitvenih očetov, zrasle na plodni prsti kolonialnega uporništva. Ideje, ki niso mogle popolnoma zajeti stvarnosti, so pa Združenim državam Amerike dale podobo svetilnika svobode. Da imajo sistemske težave, Američani vedo že zelo dolgo, a obenem so prepričani, da je njihov pomanjkljivi sistem še zmeraj najboljši na svetu. Odnos do samih sebe zgovorno ponazarja vprašanje napotitve nacionalne garde, težje razumljivo za tujega opazovalca, navajenega na ameriške vojaške operacije po svetu. V prihodnjih dneh oblasti ne bodo dovolile številčne podhranjenosti varnostnih sil v glavnem mestu. Razpravljajo pa, ali naj bo nacionalna garda oborožena s strelnim orožjem. To bo moralo skozi birokratski proces potrjevanja različnih pristojnih uradov, kajti v tem primeru bodo ameriški vojaki z orožjem ukrepali proti ameriškim državljanom na ameriških tleh. Zato bele Amerike na Kapitolu niso pričakali z neprebojnimi kordoni posebnih enot, ampak je lahko vstopila brez težav. Vstopala je namreč domov, prepričana, da jo je tja povabil oče. Za katerega pa se je izkazalo, da ga ni bilo doma in da jim ne utegne povedati, kako naprej. Oče tega ne ve. Zanašal se je le na učinek grožnje, ki naj bi očitno zadostoval. Obenem je Amerika zgrožena spoznala, kako pošastno slabo je vzgojila del svojih otrok, zdaj pa se ubada s strategijami prevzgoje ali razdedinjenja.

Sistematično zavajanje, podpihovanje množic in domicil odkrite laži v političnem diskurzu puščajo posledice. Danes ni več nasprotnikov, so le še sovražniki. Zanje pa sta edino primerni rešitvi krogla ali zanka. Da ga čaka usoda "čudnih sadežev, ki visijo s topolov", kot je pela Nina Simone, množica sporoča Miku Penceu, ki je zavrnil neustavne Trumpove zahteve, Bradu Raffenspergerju in njegovi družini, ker georgijski državni sekretar ni hotel "poiskati" manjkajočih glasov za Trumpovo zmago, ampak je vztrajal pri oceni poštenosti volitev, in drugim republikanskim "izdajalcem". Pri razmišljanju o katarzični razsežnosti kapitolske vstaje ne moremo mimo Republikanske stranke. Kot poudarja Amy Walter s Cookovega političnega poročila (The Cook Political Report), za analizo ameriškega notranjepolitičnega življenja nepogrešljive washingtonske institucije, so republikanci do pred kratkim veljali za trinožnik, katerega noge so predstavljali verski konservativci, zagovorniki šibke zvezne vlade in deregulacije ter vojaški jastrebi. Grenkoba po Georgeu Bushu ml., ki slovi kot eden najslabših republikanskih predsednikov, je temu stolu dodala še četrto nogo v podobi populističnega, nacionalističnega gibanja "čajanke" (Tea Party). To je jedro, okrog katerega je po letu 2016 stranko poenotil Donald Trump. Danes večina volivcev, skoraj dve tretjini, sledi Donaldu Trumpu, približno štirideset odstotkov pa stranki. To se jasno odraža v vedenju republikancev v senatu in predstavniškem domu. Kot predstavniki vsake elite, ki ji ob pogledu na neobvladljivo množico s čela začnejo teči debele srage potu, so se kongresni republikanci zdrznili. A približno dve tretjini jih tudi po vdoru nasprotuje izidom volitev. Pa tudi preostali, predvsem strankina stara elita, ki razočarano zre na demokratsko prevzemanje kongresa tudi po Beli hiši, a priznava stvarnost, zaradi divje jage po kongresnih prostorih niso zamenjali religije. Mitch McConnell, vodja izginjajoče republikanske senatne večine, je priznal zmago Joeja Bidna in mu čestital, obsodil je vdor, a kot kaže, senata ne bo sklical pred 19. januarjem. To pomeni, da druge ustavne obtožbe, ki jo lahko z demokratsko večino in kakšnim republikanskim glasom izglasuje predstavniški dom, senat pred Bidnovo inavguracijo sploh ne more obravnavati. Da pa ne bi bil McConnell niti posredno vpleten v morebitno uporabo 25. ustavnega dopolnila in prenos pooblastil na podpredsednika Pencea, je kot prva članica Trumpove administracije odstopila njegova žena. Če ne kongres, mora uveljavitev omenjenega ustavnega dopolnila podpreti večina vlade. Elaine Chao pa je bila v njej ministrica za promet.

Morda kdo meni, da smo priče klasičnemu kameleonstvu politikov. Ampak če je potiskanje polovice države čez rob na osnovi laži postalo do te mere sprejemljivo, nima težave zgolj Amerika, ampak ves svet. In še enkrat se je pokazalo, kako koristno je poznavanje zgodovine. Če v kratkosti naših življenj menimo, da je vse novo, s pogledom onkraj meja lastne eksistence vidimo, da smo že marsikaj, če ne že vsega, izkusili. Sredi 19. stoletja je podobna kalkulacija, kot je poroka med Donaldom Trumpom in republikanci, uničila republikansko predhodnico, stranko whigov. Leta 1848 so zaradi političnih koristi whigi, zagovorniki omejene predsedniške oblasti, zatajili svoja načela. Predsedniško kandidaturo so zaupali vojnemu junaku brez državniških izkušenj Zacharyju Taylorju. General Taylor, zadnji ameriški predsednik, ki je imel v lasti sužnje, je prav zaradi sužnjelastništva kot takrat osrednjega političnega vprašanja v ZDA ključno prispeval k razkolu in propadu stranke. Dana Milibank iz Washington Posta to primerja s sodobnimi vidnimi republikanci: "Dokler takšni ljudje v ZDA ostajajo na častnih položajih, uživajo zaupanje in koristi, Republikanska stranka ne bo udeleženka v ustavni demokraciji, ampak prej skupina, posvečena njenemu uničenju."

V uvodu citirane besede senatorja Grahama, ki je medtem pri delu volivcev dobil sloves izdajalca, a ga na pragu novega šestletnega mandata to ne vznemirja posebej, tako dobivajo možnost postati preroške. Ameriške demokratične institucije so sicer za zdaj vzdržale pritisk, zato Grahamove besede verjetno (še) ne morejo veljati za ZDA. Prav lahko pa veljajo za stranko. Kot rečeno, ne bi bilo prvič.