Tako se končuje pismo turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu, s katerim ameriški predsednik svojim demokratskim nasprotnikom in ameriški javnosti dokazuje, da on ni dal nikakršne zelene luči za turško vojaško ofenzivo na severu Sirije. Pismo, ki se je začelo z vzklikom "Let's make a deal!" Potem ko smo lahko prebrali, o čem in na kakšen način se je Trump pogovarjal z ukrajinskim predsednikom, radovednost, kaj bi razkril prepis telefonskega pogovora z Erdoganom, samo narašča. Ali pa tudi ne. Bolj smo seznanjeni s horizontom misli nekaterih voditeljev, večja je lahko resignacija in močnejši mazohistični občutki pri ukvarjanju s tem.

"Ste samo političarka," je Donald Trump dejal predsednici predstavniškega doma Nancy Pelosi (D, Kalifornija). Pelosijeva: "Včasih si želim, da bi bili tudi vi politik." "Niste političarka, ste tretjerazredna političarka," ji je odvrnil predsednik. Delegacija kongresnikov in senatorjev se je udeležila sestanka v Beli hiši, kar bi bil v normalnih razmerah ritual. Tako kot ima izvršna veja pristojnosti na področju zunanje politike, jih ima tudi zakonodajna. Ampak politična scena v ZDA je daleč od normalnih razmer. Kongresniki so prišli na sestanek s Trumpom, ker tako republikance kot demokrate skrbijo posledice neusklajenega umika iz Sirije. Ne le izdaja Kurdov in samovolja Turčije, ki jo v svoji "veliki in nedosegljivi modrosti", kot pravi sam, skuša z gospodarskimi ukrepi disciplinirati Donald Trump. Predvsem jih skrbijo teroristi. "Opravka imamo z mentaliteto, ki je tlakovala pot 11. septembru 2001," je pred dnevi ocenil senator Lindsey Graham (R, Južna Karolina). "Skrbi nas dejstvo, da nekdo, kot je general Mattis, opozarja, da se Islamska država krepi, da je nevarnost veliko večja," je dejal vodja demokratske manjšine v senatu Chuck Schumer (D, New York). Jim Mattis je lani odstopil s položaja obrambnega ministra zaradi razhajanj z Donaldom Trumpom. "Gospod Mattis je najbolj precenjeni general na svetu. Veste, zakaj? Ker ni dovolj neizprosen. Jaz sem zajel Islamsko državo. Mattis je rekel, da bo za to potreboval dve leti. Jaz sem jih zajel v enem mesecu," je prepričan predsednik Trump.

Da ne bo pomote: veliko vprašanje je, koliko je ameriškim politikom in opazovalcem dejansko do usode Kurdov. To, kar skorajda enoznačno ocenjujejo za popoln fiasko, kaos in blamažo, ima ozadje: ameriška vojska je prišla v Sirijo s točno določenim mandatom, ki je imel od samega začetka določen konec. Res je, da so mnogi opozarjali, da so Kurdi zaradi Kurdske delavske stranke, ki je na seznamu terorističnih organizacij, sporni zavezniki. Pravzaprav niso zavezniki, so zastopniki, pomagači. Torej ne "allies", ampak "proxies". (Naj se na tem mestu opravičim zaradi literarnega zanesenjaštva pri prevajanju Donalda Trumpa. Pri "trdoglavem" in "neizprosnem" je predsednik v obeh primerih uporabil isto besedo: "Tough." "You" pa samovoljno prevajam enkrat kot "ti", drugič kot "vi.") In "proxies" bi se morali zavedati, da so samo sredstvo, orodje. Če so upali na kaj več, je bilo to samo naivno. Cinično stališče washingtonskih odločevalcev morda lahko mehčajo zgodbe o šokiranosti in občutku sramu ameriških vojakov, ki so v Siriji pustili na cedilu nekoga, s katerim so se skupaj borili. A vse to ne zakrije zelo preprostega dejstva, da bodo ZDA zmeraj imele pred očmi zgolj svoje interese. Preostali svet mora samo paziti, na kateri strani teh interesov se bo vsakič sproti znašel, in se zavedati tveganj in posledic, če bo stran napačna.

To nam kaže tudi sirska zgodba. Predsednik Trump je želel iz Sirije, kjer je "veliko peska, zelo veliko peska". Tam se Turki, Sirci in Kurdi lahko po mili volji spopadajo, kot so se spopadali že desetletja, stoletja. Erdogan je dobil zeleno luč za mini vojno, pri čemer je želel le uničenje kurdske psevdodržavice na svoji meji in oblikovanje tamponskega območja. "Proxiji" Kurdi so se bili prisiljeni hitro pozicionirati drugače in so se dogovorili z Asadom, s čimer so se ZDA otresle bremena zavezništva. Trump je z grožnjo gospodarskih sankcij dosegel premirje, "rešeno bo milijone življenj", je tvitnil, in vznemirjeni domači in svetovni javnosti pokazal, da je sposoben urediti zadeve. Kar mu koristi predvsem notranjepolitično. Ob tem, da gre za poenostavitev, v to aritmetiko po mnenju ameriških kongresnikov in Trumpovih kritikov ne sodi poraz: ZDA v sirski avanturi niso pridobile ničesar. Nasprotno. Zrasel je vpliv Rusije in Irana. Že mogoče, da se je Trump tako znebil godlje, ki jo je zakuhal kdo drug kot demokrat in kdo drug kot Barack Obama. A izgubljanje strateških položajev mu bodo težko odpustili za zunanjo politiko zelo zainteresirani republikanski jastrebi. O demokratih tukaj tako ne gre izgubljati besede. Kot ne o izgubljanju ameriške verodostojnosti. Predsednik Trump je očitno prepričan, da je tisti, ki ima denar in vojsko, tudi verodostojen. Za vse to je potreboval le deset dni kaosa.

Kaj torej draži Trumpove nasprotnike poleg zgoraj nakazanih značilnosti, recimo jim vljudno "posebnosti"? Trumpovi grehi so popolno umanjkanje političnega občutka, lomljenje ustaljenih postopkov, kršitve pisanih in nenapisanih pravil. Zanj ni razlike med Belo hišo in Trump Towerjem. Vse je samo posel. "Poklical te bom kasneje!" Tudi voditelje skupine G-7 je na naslednje vrhunsko srečanje povabil kar k sebi, v Trump Doral golf resort pri Miamiju. A ob vsem tem se je Trump naslonil na kroge, ki ali popolnoma ali v določeni meri zagovarjajo njegove poteze. Običajno v določeni meri, v skladu s tem, kar koga zanima. Politika do Kitajske. Delovna mesta (pa če so ali jih ni). Religiozna vprašanja. Umik iz kriznih žarišč. Umik vase. Zato je bil Donald Trump izvoljen. In ko govori s sebi enakimi, ni presenečenj, le razumevanje.

"Američanom je lahko. Tam celo bedak lahko postane predsednik države. Če pa se to zgodi pri nas, bo to za državo velika škoda," mi je v intervjuju leta 2008 dejal nekdanji poslanec ruske dume, politolog Sergej Markov. Dobro desetletje starega citata Markova nisem uporabil, ker bi želel klasificirati ameriškega predsednika, ampak zato, ker je Sergej Aleksandrovič, sicer velik nasprotnik ZDA, z njim izražal prepričanje v stabilnost ameriškega sistema, ki lahko sproti korigira napake morda ne najbolj posrečenega predsednika. Pa to drži? Postopek odpoklica lahko razumemo kot odziv sistema na nezaslišane poteze predsednika, ki pa so v času, ko so padli standardi in ko prek spleta bruha neobvladljiva poplava "mnenj", za marsikoga že popolnoma sprejemljive. In to je pravzaprav najhujša posledica dejstva, da so v svetovni areni na potezi populisti. Izginilo je spoštovanje, pa čeprav včasih le navidezno. Izginil je občutek sramu. Vse drugo se temu zgolj prilagaja.