Nihče pa si ne zastavi temeljnega vprašanja: Katera evropska država je v 20. stoletju ali pravzaprav kadar koli imela bolj 'prefinjeno' in uspešnejšo zunanjo politiko od Združenih držav?"

To so misli enega najuglednejših ameriških strokovnjakov za zunanjo politiko ZDA in njeno zgodovino Walterja Russlla Meada. Zapisal jih je v svoji knjigi Special Providence (v slogu ameriške politične retorike to nespretno prevajam kot Posebna (božja) previdnost), ki velja za eno od temeljnih del svojega področja. Niso redke domneve, da je prav iz Meadovih analiz jacksonjanske tradicije v ameriški zunanji politiki črpal nekdanji svetovalec predsednika Trumpa Steve Bannon pri svojih primerjavah Donalda Trumpa in predsednika Andrewa Jacksona (1829–1837).

Člani senatnega odbora za zunanjo politiko, ki so na predvečer vrhunskega zasedanja ob 70. obletnici zveze Nato zasliševali namestnika zunanjega ministra Davida Hala in pomočnika zunanjega ministra za mednarodno varnost in nadzor nad širjenjem oboroževanja Christopherja Forda, se niso ukvarjali z mislimi Walterja R. Meada. Zanimala jih je aktualna politika izvršne veje oblasti do Rusije, Ukrajine in Kitajske. Senatorji ne dvomijo o obveščevalnih podatkih o ruskem vmešavanju v ameriške volitve v korist Donalda Trumpa. Nekateri republikanci to pripisujejo tudi Ukrajini, le da naj bi ta pomagala Hillary Clinton, kar je nekdanja direktorica za Evropo in Rusijo v svetu za nacionalno varnost Fiona Hill na javnem zaslišanju zavrnila kot lažno naracijo, ki koristi predvsem Rusiji. Kratka vojna v Južni Osetiji in Gruziji avgusta 2008, "novičok" v Salisburyju leta 2018, minški proces umirjanja razmer na vzhodu Ukrajine – vse to ima v Washingtonu diametralno nasprotno razlago kot v Moskvi. Pričakovano. Parlamentarci običajno govorijo več, slikoviteje in bolj neposredno od diplomatov. Senatorji so kritični do konkretne politike Bele hiše in State Departmenta do Rusije. Sankcije ne delujejo, ker ni prave volje, da bi jih usmerili tja, kjer je udarec najbolj boleč. Zakaj Združene države dovoljujejo gradnjo plinovoda Severni tok 2 in tako omogočajo večanje evropske energetske odvisnosti od Rusije? Zakaj ni sankcij proti Turčiji, ki si kot članica Nata ni le drznila kupiti ruskega protibalističnega sistema S – 400, ampak je njegovo učinkovitost preizkušala z ameriškimi letali F-16? Slišati je bilo veliko opozoril pred novim orožjem, ki ga razvija Rusija. Parlamentarci nimajo težav z definicijo sovražnika. Upal pa bi si trditi, da so v Moskvi vendarle nekoliko bolj zadržani. Tudi v dumi in Svetu federacije, kjer je mogoče slišati marsikaj. A v Kremlju in na Smolenškem trgu govorijo o "naših zahodnih partnerjih". Sicer pa tudi v Beli hiši to formulirajo s "Putin in Rusija". Bolj konkretno od Rusov, a ne z izrazom "sovražnik".

In tukaj je paradoksalnost trenutka. Ne v tem, da pol kongresa sploh ne zmore več sodelovati z Belo hišo, ampak da predsednik, ki mu tudi večina analitikov očita svojeglavost, kaotičnost in nekonsistentnost v zunanji politiki, ob zahtevah kongresnih jastrebov deluje kot golob miru. Vprašanje sicer, kako dolgo še. Prihajajo novice o novih napotitvah ameriških vojakov na Bližnji vzhod. Če podatki držijo, kar 14 tisoč vojakov. Vzrok: Iran. Trumpova definicija umika iz neskončnih tujih vojn je očitno zelo raztegljiva. Ali pa vojne niso tako tuje. Ni bilo naključje, da so senatorji s predstavnikoma State Departmenta govorili tik pred zasedanjem voditeljev članic Nata. Državniki so ob okrogli obletnici problematiko zavezništva skušali spraviti na skupni imenovalec sredstev, ki jih članice namenjajo v obrambne namene. Seveda v ZDA pozdravljajo predsednikovo vztrajanje pri večanju obrambnih proračunov (in evropskih nakupih ameriškega orožja), a se obenem zavedajo, kako resnična je diagnoza Emmanuela Macrona o možganski smrti zveze Nato. Ni težava (le) v denarju, ampak v globokih razhajanjih pri določanju zunanjepolitičnih prioritet znotraj zavezništva. Pri definiciji sovražnika, če želite. Če ZDA v tej definiciji prepoznavajo Rusijo, vedo, da imajo v Evropi s tem mnoge države veliko težavo. Sploh pa tukaj opozarjajo, da bi večina evropskih držav v morebitnem spopadu med ZDA in Rusijo najraje izbrala nevtralnost. Kaj pa 5. člen Severnoatlantske pogodbe?

Zaslišanje pred senatnim odborom za zunanjo politiko in javna zaslišanja prič pred obveščevalnim odborom spodnjega doma kongresa v procesu ustavne obtožbe so kolateralno omogočila vpogled v formo mentis ameriške politike in diplomacije. Po vsem, kar se je zgodilo v zadnjih tridesetih letih, se načelno ameriško stališče ni spremenilo. Hladna vojna tukaj še zmeraj traja. Zato tudi aluzija na Walterja R. Meada. V nasprotju z zgodovinarjem, ki kljub iskrenemu navdušenju nad zunanjepolitičnimi uspehi svoje domovine v uvodnem poglavju svoje knjige, ki je prvič izšla leta 2001, čuti potrebo po zagovoru njene politike in utemeljuje njeno upravičenost, so senatorji na zaslišanju izhajali iz njene globoke samoumevnosti. Mead z načinom uvodne argumentacije spominja na Rusijo, ki čeprav se zaveda svoje velikosti in pomena, domači in tuji javnosti zmeraj razlaga, da je velika. Preprosto čuti to potrebo. Razpad Sovjetske zveze in kaotična 90. leta 20. stoletja so zamajali njeno samozavest. A teh občutkov se je Rusija – vsaj vrh njene politike – otresla in tudi tam se zdi, da se je občutek samoumevnosti spet udomačil. Vse se postavlja na nekoč že znana mesta. Srečanje z "dobrimi" starimi časi pa ne more prinesti posebnega zadovoljstva, čeprav je večini lažje živeti v črno-belem filmu. Prepoznavanje znanega prej sproža razočaranje zaradi izgubljenih priložnosti. In pripadniki naših generacij smo dejansko imeli priložnost začeti razmišljati drugače. Vsaj v Evropi. Tako pa se evropski (in kanadski) državniki norčujejo iz ameriškega predsednika, ki je zato takoj po zasedanju zavezništva predčasno zapustil Združeno kraljestvo. Donald Trump zavezništvo razume po svoje. Lojalnost pričakuje od zaveznic, ki jih po potrebi razglasi za nasprotnice in proti katerim zlahka uvede gospodarske ukrepe. Težko je biti dober zaveznik takšne politike. Po drugi strani pa, ali evropski državniki svojim državljanom ponujajo alternativno varnostno arhitekturo? Na to temo ni slišati ničesar prepričljivega. Zgolj kakofonijo mnenj in praznih besed, nikakršnega konsenza.

Donald Trump se je tako v domovino vrnil z zagotovitvami povečanja obrambnih proračunov. Njegove merkantilne politike vajeni sodržavljani razumejo, da je to v danem trenutku največ, kar je mogoče iztržiti. Sploh pa je to edino, na kar v ZDA računajo. Vse drugo bodo Američani v vsakem primeru opravili sami. Samoumevno. Walter R. Mead je to zgolj parafraziral: Združene države Amerike imajo pri tem podporo samega Stvarnika. Zmeraj.