"Lahko sicer volite za nekoga, ki govori, da bo naredil Ameriko spet veliko, ampak vas osebno ne spominja na Eisenhowerja, Kennedyja, Johnsona ali katerega koli predsednika iz preteklosti. Ali pa volite nekoga, ki dejansko zveni kot ti predsedniki, ko govori o ameriški politiki."

Profesor Jeremy Mayer z Univerze Georgea Masona iz Arlingtona v Virginiji je prepričan, da bi to lahko bil ključ demokratske stranke do src belih volivcev, starejših od 65 let, ki so pred štirimi leti svoje glasove prepričljivo zaupali Donaldu Trumpu. In res: Florida, kjer so meritve javnega mnenja pokazale popolnoma izenačeno, 48-odstotno podporo obema kandidatoma, je fenomen še zaradi nečesa drugega. V svojem El Doradu beli ameriški upokojenci zdaj bolj podpirajo Joeja Bidna, na Trumpovo stran pa stopajo predstavniki tamkajšnje latinskoameriške skupnosti. Če pustimo ob strani dejstvo, da gre predvsem za begunce s Kube in njihove potomce, katerih generacije so in bodo zaznamovane z grenko usedlino zaradi Castrovega socializma, gre za presenečenje. Za kandidata "obarvanih manjšin" velja Joe Biden. Kampanja Donalda Trumpa se je zato v Nevadi precej osredotočila na tamkajšnjo številno špansko govorečo skupnost. Ni naključje, da je vzporedno s tem specializirani novičnik The Cook Political Report na novo označil obe zvezni državi. Florida se je po njihovem mnenju iz "rahlo demokratske" prelevila v toss up državo z negotovim izidom, Nevada pa je namesto "verjetno" zdaj "rahlo demokratska". Dokaz več, da je s posploševanjem rasnega vprašanja, ki je v ZDA nedvomno pereče, treba biti previden. Gre za enega od kontinuumov ameriške zgodovine, ki ne sproža enotnih mnenj, tudi na straneh, ki veljajo za prizadete, ne. Rasno vprašanje je torej obstajalo tudi takrat, ko je bila "Amerika velika", kar želi "spet" doseči Donald Trump. Vsekakor pa si nihče ne dela utvar, da bo rasna problematika izpuhtela tudi iz tega, kar želi "znova, a bolje zgraditi" Joe Biden.

Protislovnost oblikovanja novih mitov se kaže prav v združevanju nezdružljivega: Trump z veličino meri na nekaj, kar je še najbolj podobno Združenim državam Amerike v 50. letih prejšnjega stoletja. Na uveljavljeno velesilo, ki se še zmeraj vzpenja, z močno industrijsko bazo doma in z razcvetom srednjega in delavskega razreda, na družbo, ki se z rasnimi nemiri še ni spopadala tako, kot v 60. letih, in v kateri je bilo do svoboščin, ki so jih prinesla 70. in poznejša leta, še daleč. Kje je paradoks? To je bilo obdobje, ko je bila segregacije še uveljavljena, ameriška družba je temeljila na patriarhalnem vzorcu klasične jedrne družine, ki danes izginja, davki so bili visoki, zlasti za najbogatejše, kar je Trumpova nočna mora, in premoženjske razlike niso bile tako drakonske kot danes. Predvsem pa je bilo to obdobje predsednikov, na katere spominja Joe Biden.

Miti so se zmeraj konstruirali iz delov, ki so ustrezali njihovim avtorjem. Zato je normalnost, ki jo skušajo ponazoriti, zmeraj privid. Obenem si občinstvo izbira mite, ki jih je pripravljeno sprejeti. Želite verjeti Trumpovemu mitu? V tem primeru vas ne more zmotiti narativ voditeljice Fox Newsa, ki je Trumpov predvolilni obisk v Nevadi označila kot "aktivno držo predsednika Trumpa, ki želi vzpostaviti osebni stik z ljudmi na terenu, medtem, ko se je Biden splazil nazaj v svojo klet." Morda se vam porodi kakšno vprašanje med spremljanjem kričanja predsednikovega trgovinskega svetovalca Petra Navarra in CNN-ovega voditelja, ki se med živim prenosom nista mogla zediniti, kaj je mislil in izjavil Donald Trump. Predsednik je v nekaj pogovorih februarja in marca letos Bobu Woodwardu povedal, da se zaveda nevarnosti in smrtonosnosti novega koronavirusa. Medtem ko večina javnosti tega še ni vedela, je bilo Trumpu že takrat jasno, da se virus prenaša po zraku. Woodwardova knjiga z naslovom Bes bo jutri tudi uradno izšla, posnetki so že v javnosti. Na njih je slišati Trumpov glas, ki govori, da je namenoma javno podcenjeval virus, "da bi pokazal moč in ne širil panike". Ampak Navarro je pred kamero zatrjeval, da takrat o tem ne v Beli hiši ne kje drugje niso imeli pojma. In da voditelj škodoželjno "prebira predsednikove besede".

Čeprav na videz morda manj dramatično, je obe konkurenci na to isto nedeljo prekosila informativna televizijska postaja MSNBC z dejanskim prividom pretekle normalnosti. Voditelj ni mogel verjeti lastnim očem in ušesom: "Javno ste podprli Susan Collins?!" Vprašanje je naslovil na nekdanjega demokratskega (in neodvisnega) senatorja Joeja Liebermana iz Connecticuta (1989–2013), ki se je leta 2004 potegoval tudi za demokratsko predsedniško nominacijo, na volitvah pred tem, leta 2000, pa mu ni uspelo kot podpredsedniškemu kandidatu ob boku Ala Gora. Podobno kot Donald Trump leta 2016 je Gore takrat dobil ljudski glas, a je zaradi glasovanja v volilnem kolegiju predsednik postal George Bush ml.

Susan Collins je od leta 1997 republikanska senatorka iz države Maine in se bo 3. novembra potegovala za ponovno izvolitev, za svoj peti mandat. Senatorka Collins je občasno veljala za up, da strankarska disciplina ni glavno merilo glasovanja v senatu. A v procesu ustavne obtožbe je glasovala za oprostitev Donalda Trumpa, zmotno prepričana, "da se je predsednik iz tega nečesa naučil." Na drugi strani senator Lieberman morda ni ravno primer tipičnega politika, saj so se njegova mnenja pogosto popolnoma razhajala s stranko, iz katere je tudi izstopil in senatorsko kariero končal kot neodvisni senator (s podporo demokratov). Leta 2008 je proti kandidatu svoje stranke Baracku Obami podprl republikanskega kandidata Johna McCaina. Danes podpira Joeja Bidna, Susan Collins pa zato, "ker je dobra prijateljica, zmožna preseči strankarske okvirje in slediti interesom države". Čeprav iz različnih strank, sta Lieberman in Collins v desetletjih v senatu izvrstno sodelovala, med drugimi podpirala ustanovitev ministrstva za domovinsko varnost po terorističnem napadu 11. septembra 2001, reformo obveščevalne skupnosti, vojno v Iraku leta 2003 in tako naprej. Medtem ko je Collins dojela imperativ poslušnosti v republikanski stranki, je pojava Liebermana na televizijskem ekranu septembra 2020, ko so v ZDA že skoraj vsi pozabili, da za odločanje obstaja še kakšno merilo poleg strankarskega, učinkovala kot privid nekega drugega časa. Anahronizem je poudarila še voditeljeva iskrena nejevera, da je to sploh mogoče. Da je bila mera polna, se je oglasil še Bernie Sanders in izrazil prepričanje, da bi moral Biden v kampanji nekoliko opustiti zmerna stališča in poudariti zdravstveno reformo in delovna mesta. Tako naj bi bolj pritegnil mlajše in latinskoameriške volivce. Sanders je učinkoval kot oddaljeni odmev načela, da v obeh strankah obstajajo različne skupine, od konservativne, zmerne, liberalne in še kakšne. To je bilo do nedavnega dejstvo v obeh strankah. Na Fox Newsu se danes temu – ne morem zapisati drugače – režijo, ker Sandersov komentar razumejo kot izraz neenotnosti in šibkosti stranke, na drugem koncu spektra, na MSNBC, pa drugačno mnenje spremljajo z izrazi resnobne zaskrbljenosti, skozi katere na trenutke prodre preblisk panike.

Vprašanje je, ali je vpogled v delovanje pretekle washingtonske politike tista normalnost, ki si jo Američani želijo. Ni naključje, da so močvirja, na katerih stoji ameriško glavno mesto, postala sinonim za politiko. A če je to, kar ZDA doživljajo zadnja štiri leta, "izsuševanje močvirja", kot zatrjuje Donald Trump, bi morala znana in obvladljiva preteklost dejansko postati zaželena. O politikah so se mnenja zmeraj razhajala, ampak tukaj ne gre več za tehtanje posameznih političnih potez. Gre za ustvarjanje lažne stvarnosti. Ponazoritev: Amerika mesece doživlja kaos odziva na pandemijo, posluša izjavljanja predsednika in njegovih sodelavcev, ki zlasti v zadnjih tednih dobivajo razsežnosti panegirikov Trumpu, neutrudnemu borcu proti virusu. Sledi Woodwardovo razkritje. Kumulativno število okužb v ZDA presega 6,5 milijona, smrti pa 195 tisoč. Predsednik pa kot porog vsemu povedanemu in doživetemu organizira predvolilno zborovanje v nabito polni dvorani v Hendersonu v Nevadi. V zaprtem prostoru, brez spoštovanja fizičnih razdalj in brez mask. V času pandemije. In to je samo en primer.

Do nedavnega bi javno dokazana laž manjše razsežnosti politika odnesla s položaja. Sploh, če se ne bi v raševino odet odplazil v Canosso. A Donalda Trumpa, ki je pred dvema tednoma odšel v Kenosho sejat nov razdor, še zmeraj podpira vsaj 40 odstotkov Američanov. Za ponovno izvolitev ima dobre možnosti. Ne zaradi tega, ker bi bilo povedano laž. Ampak kljub temu. Kaj je pravzaprav tukaj privid? Preteklost ali sedanjost?