Uboj iranskega generala presojajo nekako v ključu: vemo, da je bil nevaren človek, ki je orkestriral iranski vpliv v regiji, in izjemno pomemben ameriški sovražnik. Ampak a smo ga res morali ubiti zdaj in tvegati vojno, ki je pravzaprav ne želimo? Ali ne bi bilo bolje počakati na ustreznejši trenutek in iztržiti več z manjšim tveganjem?

Cinizem je najbolje ponazoril gost v televizijskem studiu MSNBC, ki je na voditeljičine dvome, ali so bili obveščevalni podatki verodostojni in ali naj ameriška javnost sploh verjame uradnim razlogom predsedniških administracij, ki v primeru Bližnjega vzhoda zmeraj lažejo, odgovoril iskreno presenečeno: "Ali želite povedati, da nimamo moralne pravice, da ga ubijemo?" No, tudi voditeljica ni podvomila v to moralno pravico. Čeprav bi morda marsikdo želel verjeti, da je Donald Trump tisti, ki mu je uspelo Združene države Amerike spremeniti do neprepoznavnosti, to ne drži. Tako lahko razmišlja kdo, ki razmer ne pozna dovolj dobro, se jih ne zaveda, ali pa tisti, ki slabo prenaša lastno podobo v zrcalu. Trumpov mandat bo pustil posledice, ampak te bodo legle na dobro utrjeno podlago.

Vojna napoved načeloma potrebuje nacionalni konsenz. Čeprav ga Združene države Amerike v tem trenutku dosegajo z veliko težavo, kar jih šibi, ga imajo. Pri tem nimam v mislih ameriškega ljudstva. Ljudem rečejo, da gre za njihovo varnost, in da z ubojem za tukajšnje razmere popolnoma abstraktnega lika rešujejo na tisoče ameriških življenj. Peščica gre nato na ulice s transparenti "Nočemo vojne v Iranu" in s tem se ta del zgodbe konča. Tudi dejstvo, da Bela hiša ne obvešča več kongresa o vojaških akcijah, še ne govori o odsotnosti konsenza. Administracija bi seveda morala obvestiti kongres in se celo posvetovati, a predsednik ima pooblastila za takojšen odziv v izrednih razmerah brez posvetovanja z zakonodajalci. V nihilističnem okolju sicer ta razpon ustvarja podlago za neskončno prerekanje o vejicah in pikah v zakonu, a karavana gre medtem naprej. Ker je Donald Trump leta 2016 med drugim zmagal na predsedniških volitvah z zagotovili, da bo konec "neskončnih tujih" vojn z nepotrebno ameriško udeležbo na Bližnjem vzhodu, so ob uboju generala Solejmanija zastrigli z ušesi tudi predsedniku naklonjeni mediji: "Odkar smo rekli, da gremo ven, gremo samo noter. Kje je tukaj strategija? Zakaj predsednik ubira tovrstno taktiko?" Čeprav smo se ob novici, da so ameriške sile na ozemlju Iraka ubile človeka številka dve v Iranu, novinarji, analitiki, politiki in kar je še teh cenjenih profilov aktivirali in začeli pospešeno proizvajati svoje izdelke in usluge, je odgovor na ta vprašanja silno preprost in kratek. Predsednik to počne, ker lahko.

Donald Trump je nepredvidljiv, impulziven, popolnoma vase zaverovan človek. Nočna mora za sodelavce, ki morajo slediti njegovim obratom in iz njih vsakič znova narediti užitno zgodbo. Kaže, da je predsednikova predstava, da se lahko državi z najmočnejšo vojsko na svetu in z letnim proračunom skoraj 740 milijard dolarjev dejansko zgodi kaj zelo resnega, ne da bi ta ista država pred tem požgala pol planeta, tako močna, da je razprava o strateškem razmisleku v ozadju uboja generala Solejmanija predimenzionirana. Bo predsedniku to koristilo v predvolilni kampanji? Z njegovega stališča – bo ali pa ne bo. Če ne bo, bo Donald Trump to zanikal in rekel, da tega nikoli ni ukazal in da gre za izmišljotino demokratov in nenaklonjenih medijev.

Ključna neznanka je le, ali bo javnost presodila, da je politika do Irana tako hud spodrsljaj, da Donald Trump ne uživa več zaupanja. Če vojne ne bo, se seveda javnost s tem ne bo ukvarjala. Ampak ko sta pod lupo varnost in nacionalni interes, Američani, ne glede na politično prepričanje, razmišljajo precej podobno. Dvom, da so ameriški interesi razpršeni po planetu, tukaj ni prav pogost. Občutka zunanje grožnje, ki odlično konsolidira mnenje v ključnih trenutkih, pa ni težko ustvariti. Zato tudi nobenemu od komentatorjev ne pride na misel razmišljati v smeri, da ZDA morda ne morejo sproti definirati sovražnikov in jih kar tako pobijati po svetu, in da bi to lahko bilo tudi moralno vprašanje. Ko gre za politično raven, ne zgrešimo prav veliko z oceno, da bi katera koli predsedniška administracija ameriške interese na Bližnjem vzhodu definirala podobno. Tudi če bi se politične silnice v vseh tamkajšnjih državah postavile popolnoma v ameriško magnetno polje, bi ZDA še zmeraj poskrbele, da tega polja ne bi nihče ogrozil. Že morda, da predsednik Trump meni, da se da pogajati in tržiti tudi v dialogu z Iranom, ampak za vsak primer je dobro imeti pri roki znatno število oboroženih ameriških fantov in deklet. Ki bodo ostali, kjer so, pa naj v Pentagonu še tako napovedujejo, da bodo začeli premeščati enote v Iraku in se pripravljati na morebiten odhod iz te države. Če se bodo kam premaknili, se bodo samo zato, da bodo počakali na premik nazaj.

To je globoki skupni imenovalec ZDA, ki ga sicer prekrivajo debele plasti razhajanj. Tega konsenza bi se moral svet zelo dobro zavedati. 20. stoletje je Združene države Amerike postavilo v položaj, v katerem so bile vzgojene generacije. Težko jim bo vzeti prepričanje, da so najboljša demokracija na svetu, ameriški sen, ki ga želijo živeti vsi. Tudi če niso zadovoljni z razmerami, v kakršnih živijo, jih bo malokdo prepričal, da je lahko drugje bolje. Zato se ljubezen do Shakespearja kaže bolj v parafrazah kot citatih. Hamletovo vprašanje "biti ali ne biti" za ZDA tako rekoč ne obstaja. Nedvomno "biti."