Zato dvomim, da bi si večina senatorjev želela odpoklic voditelja svoje stranke na temelju, po mojem mnenju, popolnoma izmišljenih razlogov."

Tako je ameriško politiko na svoji letni novinarski konferenci pokomentiral ruski predsednik Vladimir Putin. Zanj je ustavna obtožba le nadaljevanje notranjepolitičnega boja v ZDA. "Demokratska stranka, ki je izgubila volitve, skuša z različnimi sredstvi to popraviti, sprva z obtožbami Trumpa, da se je dogovoril z Rusijo, čeprav tega dogovora ni bilo in ga tudi ni moglo biti, nato pa so prišli naprej s pritiski na Ukrajino. Ampak kongresniki že vedo …" Na dan glasovanja v predstavniškem domu so nekateri protestniki pred kongresom nosili plakate s podobama obeh predsednikov. Pod Putinom je pisalo "sovražnik", pod Donaldom Trumpom pa "izdajalec". Dan po glasovanju je Washington Post v rubriki Nacionalna varnost strnil ugibanja o ruskem vplivu in teoriji ukrajinskega vmešavanja v volitve 2016 z zloveščim naslovom "Nekdanji uradniki Bele hiše se bojijo, da je Putin vplival na predsednikove poglede na Ukrajino in kampanjo leto 2016". Rusija se je globoko zasidrala zlasti v zavest demokratske stranke in njenih privržencev, pa ne le njih, tudi Združenih držav na splošno. Pregloboko. Razlogi seveda niso od včeraj.

V Rusiji demokrata v Beli hiši skoraj pregovorno razumejo kot težavo. Prepričani so, da z republikanskim predsednikom lažje najdejo skupni jezik. Nedavna zgodovina jih v tem prepričanju utrjuje. Potem ko sta mandat Billa Clintona spremljala zaton prozahodne struje v ruski politiki in vračanje Rusije na pot "velikodržavja", sta Barack Obama in Hillary Clinton to delo opravila do konca. Širjenje zavezništva Nato v rusko soseščino sta še podkrepila z idejo protiraketnega ščita v vzhodni Evropi, ki je Moskva ni mogla nikoli prebaviti. To, kar sta leta 2001 v Sloveniji v očeh drug drugega uzrla predsednika Putin in George W. Bush, ni moglo biti tako močna osnova, da bi lahko prebrodili hude čase. Rusko navdušenje nad zmago Donalda Trumpa leta 2016 je v tej luči nekaj najbolj logičnega, pa če so bili ruski hekerji na delu ali ne. Hladno vojno sta formalno končala republikanec in komunist, ki je verjel v socializem s človeškim obrazom. Ne bi mogel reči, da je to prineslo republikanski stranki posebno katarzo, ampak očitno je način razmišljanja hladne vojne pognal močnejše korenine v demokratskih krogih. In iz tega izvira osnovni nesporazum demokratskih politikov, zaradi katerega v razmišljanju o ustavni obtožbi proti predsedniku Trumpu sploh izpostavljam Rusijo.

Morda paradoksalno, ampak dogajanje, povezano z ustavno obtožbo proti predsedniku Trumpu, nima glavnega junaka. Ima glavno junakinjo. To je 52. predsednica predstavniškega doma Nancy Pelosi, demokratska kongresnica iz Kalifornije. Prva ženska na tem položaju in sploh ženska na najvišjem izvoljenem položaju v zgodovini Združenih držav Amerike. Verjetno najboljša političarka, kar jih ta država premore v tem trenutku. Odkar je 3. januarja 2019 prevzela vodenje spodnjega doma, so njeni strankarski kolegi pritiskali z ustavno obtožbo. Znala jih je vljudno poslušati in tudi vljudno zavrniti. Do poletja, ko se je vendarle odločila in stopila naprej. Vedela je, da odpira Pandorino skrinjico in je ustavno obtožbo vezala na nadstrankarsko podporo, ki je seveda ni mogla doseči. Razvoj politične kulture tudi v ZDA, ki se imajo za največjo in najboljšo demokracijo na svetu – "Edino upanje sveta!" smo lahko te dni slišali v kongresu – ni šel v najboljšo smer. Kongresniki so demonstrirali neverjetno sposobnost iz črnega narediti belo, odprli so globoko nihilistično brezno, pokazali, kako prefinjeno je v sodobnih razmerah treba krmariti med čermi za dosego cilja, in kako elastično je mogoče interpretirati nekaj, kar se zdi očitno. Vsaj republikanci, če že ne demokrati, slovijo po strankarski disciplini, ampak tolikšna stopnja enoumja na obeh straneh je bolj značilna za sisteme, ki jih največja in najboljša demokracija na svetu običajno prezira, se proti njim bori in jih odriva na smetišče zgodovine. Čeprav so Združene države dobile strankarsko izglasovano ustavno obtožbo, je na vrhuncu dogajanja Nancy Pelosi pokazala širino svojega obzorja: demokrati so podprli dva pomembna projekta Trumpove administracije – prenovljeni prostotrgovinski sporazum med ZDA, Mehiko in Kanado, nekdanjo Nafto, zdaj USMCA, ter zakonski sveženj, s katerim skušajo znižati vrtoglave cene zdravil. V ključnem trenutku obračuna je Pelosijeva Trumpu sposobna priznati dosežek na drugem področju. Ker je to dobro za državo. Kje je torej napaka?

Zgodovinar in politolog Perry Anderson opozarja na ameriško posebnost: "Vse od druge svetovne vojne je vodenje ameriške politike večinoma ločeno od notranjepolitičnega sistema. /…/ Razlika med sferama je deloma izraz splošne razdalje, ki obstaja v vseh kapitalističnih demokracijah med obzorjem veleposlaniških uradov ali korporacij na eni strani ter navadnih državljanov na drugi – kar se dogaja na tujem, ima veliko večji pomen za bankirje in diplomate ter častnike in industrialce kot pa za volivce, zato so tudi rezultati jasnejši in doslednejši. V ameriškem primeru izhaja ta razlika tudi iz dveh nadaljnjih lokalnih posebnosti: provincializma volilnega telesa, ki zelo slabo pozna zunanji svet, ter političnega sistema, ki – v kričečem protislovju z nameni ustanovnih očetov – prepušča pri vodenju zunanjih zadev tako rekoč neomejeno moč izvršni oblasti in daje predsedniku, ki ga tankovestna zakonodaja pogosto ovira pri doseganju notranjepolitičnih ciljev, proste roke, da deluje na tujem brez primerljivih navzkrižnih pritiskov." Pravzaprav ni česa dodati. Pelosijeva je bila prisiljena kot argument predsednikovih zlorab uporabiti zunanjepolitični podaljšek notranjepolitične teme. Ampak Ukrajina tukaj nikogar ne zanima. V luči Andersonove teze ni nič nenavadnega, da je Donald Trump v primeru Volodimirja Zelenskega in Josepha Bidna ravnal tako, kot je. Tvegam domnevo, da ni bil ne prvi ne zadnji državnik, "ki se je skušal dogovoriti". Le da ga je notranja revizija ujela s prsti v marmeladi. In tukaj se je "zabava" šele začela. Resnica že dolgo ni kotirala tako nizko.

Vladimir Putin govori s Trumpovimi besedami. Seveda lahko postavimo teorijo o združljivosti k nacionalizmu, avtoritarizmu in podobnim "-izmom" naklonjenih državnikov. Ampak tukaj je še nekaj drugega, še najbolj podobnega zastonjkarski zabavi. Vladimir Vladimirovič nima razloga, da bi govoril drugače. Z vsako besedo domet njegove države v najmočnejši sili na svetu raste, pa če za to obstaja dejanska osnova ali ne. Ko je komentiral dogajanje v ZDA, je komajda skrival nasmešek. Njegovi podaniki v Kremlju bi verjetno znali povedati več o smehu, ki je odmeval po kremeljskih sobanah. Združene države za svoje težave ne potrebujejo Rusije. Dovolj so same sebi.