Tako naj bi 1. marca 1979 med drugim zapisal senator Joseph R. Biden, ml. Naslovnik te zahvale je bil jugoslovanski predsednik Josip Broz – Tito. Biden je Jugoslavijo namreč obiskal kot član ameriške delegacije na pogrebu Edvarda Kardelja. Javnost je za pismo izvedela 14. avgusta letos prek tvita v ZDA živečega zgodovinarja Milorada Lazića. Ker mu nisem sledil na Twitterju, tega nisem videl, sem pa kopijo pisma od drugega vira dobil v nedeljo. Medtem ko sem razmišljal – in spremljal druge teme –, so se nekateri mediji na prostranstvih nekdanje Jugoslavije, tudi v Sloveniji, o tem že razpisali. Slednjič sem se tudi jaz odločil, da bom ugriznil v vabo. O tem, da je vaba, ne dvomim. V življenju ni toliko naključij.

Pismo je zanimivo zaradi več razlogov. Lahko razmišljamo o časovni umeščenosti njegovega razkritja, o njegovi pristnosti, predvsem pa o njegovi sporočilnosti za ameriško in za postjugoslovansko javnost ter simptomatičnosti za sodobni diskurz in formo mentis naših družb. Glede časovne umeščenosti ne bom izgubljal veliko besed. Joe Biden je na demokratski nacionalni konvenciji tudi uradno postal predsedniški kandidat, dejanska predsedniška kampanja se šele začenja in nihče ne dvomi, da bo izjemno ostra. V času najglobljega razkola v ameriški družbi po državljanski vojni ne more biti drugače.

Domnevnega senatorjevega pisma nisem imel v rokah, dvomim pa, da je pristno. Ne le, da bi bilo skrajno nenavadno in neotesano, da bi se senator v pismu jugoslovanskemu predsedniku, v katerem se mu zahvaljuje za gostoljubnost, podpisal zgolj z imenom. Joe. Nekaj arhivskih dokumentov z Bidnovim podpisom je mogoče najti na spletu in primerjava podpisov ni posebno detektivsko delo. Predvsem pa pismo ni evidentirano. Ko je Joeja Bidna marca letos Tara Reade obtožila spolnega napada leta 1993, je prišel na dan podatek, da Bidnov senatorski arhiv – in pismo, o katerem razmišljamo, nosi glavo senata – hrani Nacionalni arhiv. Morda bi del lahko bil v arhivu Univerze v Delawaru. Ampak pismo nima nobene tovrstne oznake. Mislim, da lahko govorimo kvečjemu o osnutku pisma. Ampak navsezadnje to sploh ni bistveno vprašanje.

Ugotovitev, da povezovanje ameriškega predsedniškega kandidata s politično levico pomeni poskus kompromitacije, nikomur ne bo prinesla Pulitzerjeve nagrade. Predsednik Donald Trump ima sicer težavo z označevanjem "zaspanega Joeja" za skrajnega levičarja, nima pa nikakršnih zadržkov z lepljenjem etikete, da je Biden "marioneta skrajne levice". Ameriški politični diapazon je v primerjavi z evropskim premaknjen zelo na desno, marksizem, socializem in komunizem so obravnavani v kontekstu hladne vojne in njenih kategorij, k diskurzu pa so že historično prispevali ideološko zelo motivirani ljudje, pogosto z osebno travmatično izkušnjo izseljenstva. To ni vrednostna formulacija, povedati želim, da ameriška javnost "levičarstvo" dojema v skladu s tem, kar ji govorijo, da naj bi bilo "levo." Dovolite, da se pri razsežnostih sodobne kritične misli ustavim nekoliko pozneje, na tem mestu bi dodal le, da je Joe Biden predsedniški kandidat prav zaradi tega, ker velja za "zmernega". Če spremljate demokratsko konvencijo, ste nedvomno ugotovili, da govorci poleg pričakovanih napadov na Donalda Trumpa poudarjajo ameriške vrednote, enotnost, skupnost in – Boga. Konvencija pa se je začela z molitvijo.

Domnevno Bidnovo pismo vsaj do zdaj v ameriški javnosti ni dobilo posebnega odmeva. Josip Broz in Edvard Kardelj nista imeni, ki bi Američanom tega trenutka povedali kaj zelo vsebinskega. V tem kontekstu je njuno trkanje iz onostranstva na Bidnova vrata v predvolilnem času celo obskurno zabavno. A pisanje veliko zanimiveje učinkuje v postjugoslovanskem prostoru, ki svoje preteklosti, sedanjosti, posledično pa tudi prihodnosti ne zmore obravnavati neobremenjeno. Predvsem pa so večino očitno cepili – v času pandemije mi je tale aluzija ušla popolnoma nenadzorovano – proti historičnemu načinu razmišljanja. Živimo v času, ko aktualni politični interes preteklost popolnoma instrumentalizira. Tito in Kardelj sta za kaj takšnega kot naročena. V Srbiji naj bi nekateri Bidnov obisk pri Titu razumeli kot zaroto proti Srbom, nekateri v Sloveniji očitno dojemajo Bidnove manire kot paktiranje z diktatorjem. Obenem pa v obeh primerih ni nobena skrivnost, da sta aktualni slovenska in srbska oblast naklonjeni ponovni izvolitvi Donalda Trumpa. Očitno menita, da imajo veliko skupnega. Morda. Ampak da ne bo pomote, načeloma ne vidim nikakršne težave. Svoji k svojim. Tudi Joe Biden bi imel vso pravico do levih nazorov. Če bi bil levičar. Samo vedeti moramo, o čem sploh govorimo. In če želimo neposredno po obisku Mika Pompea dati neznaten prispevek k ameriški predvolilni kampanji, ga dajmo vsaj s preverjenimi in v zgodovinski kontekst postavljenimi dejstvi. Opozarjam le, da so prizadevanja zaman. Balkan je v primerjavi z Rusijo res majhna riba. Obveščevalni odbor senata, v katerem imajo večino republikanci, je izdal že peto poročilo o ruskem vmešavanju v ameriške volitve leta 2016 v korist Donalda Trumpa. Že res, da predsednik odbora in velik predsednikov privrženec, republikanski senator Marco Rubio s Floride, v njem ni našel ničesar obremenjujočega. Glede na odzive drugih, ki poudarjajo, da verjetno celo posebni preiskovalec Robert Mueller ni imel dostopa do vseh podatkov, kajti poročilo po njihovem mnenju prinaša uničujoče dokaze, kot da niso brali istega besedila. Sam se čez deloma počrnjene stavke šele prebijam. Me pa to, skupaj z domnevnim Bidnovim pismom Titu, vodi do razmišljanja, ki me v zvezi s tem najbolj pekli. K formi mentis naših družb.

V enem izmed odzivov na tvit, v katerem Milorad Lazić objavlja pismo, beremo, "da ni čudno, da mu je tako podoben". Če prav razumem, naj bi si bila podobna Biden in Tito. Žalostna resnica je, da za neumnost ni zdravila. Se pa da popraviti javni diskurz. Zdravilo za to je staro, znano in boleče. Odgovornost do lastnih misli, pravila lepega vedenja in znanje, poznavanje stvari. Da to dosežemo, sta potrebna disciplina in vztrajanje v intelektualnem naporu. Nekaj nepredstavljivega za sodobne ljubitelje instantnih "resnic". Razlaga Bidnove udeležbe na Kardeljevem pogrebu je zelo preprosta. Biden je zvezno državo Delaware v senatu predstavljal med letoma 1973 in 2009, kar pomeni, da je leta 1979 zaokrožal svoj prvi šestletni mandat. Mladi senator je očitno že zelo izstopal, a delegacijo je vodil nekdanji minister za trgovino in guverner New Yorka W. Averell Harriman, ki je bil svojčas tudi veleposlanik ZDA v Sovjetski zvezi in Združenem kraljestvu. Bidna tudi ni bilo na Titovem pogrebu leto pozneje. Udeležba na takšnih slovesnih dogodkih je bila za nekatere znamenje ideološke bližine, predvsem pa protokolarna dolžnost, čast in za marsikoga tudi izziv, saj je lahko – tako kot Joe Biden ob robu Kardeljevega pogreba – spoznal in se pogovarjal z državnikom z druge strani železne zavese, kot so tudi Jugoslavijo razumeli v ZDA. Vojvoda Edinburški in baronica Thatcher bi bila nedvomno ogorčena, če bi jima kdo očital komunistične aspiracije, ker sta se udeležila Titovega pogreba. Obenem pa sta vljudnost in protokol od tedanjih ljudi, ki so se znali vesti in jih niti mobilni telefoni, če bi takrat obstajali, ne bi zapeljali v skušnjavo "selfiejev", zahtevala, da so se gostiteljem zahvalili.