"Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna na svoj način," je Ano Karenino začel Lev Tolstoj. Podoba ameriškega in ruskega predsednika pred začetkom pogovorov na bregu Ženevskega jezera sicer ni bila družinski portret z gospodoma, vsekakor pa ni odražala posebne sreče. A po tolstojevsko je ta združba nesrečna na zelo poseben način.

Težko smo ravnodušni opazovalci velikih sistemov. Najpogosteje nas odbijajo ali pa se nad njimi navdušujemo. Združene države Amerike in Rusija sodijo med šolske primere, pri čemer v učno uro vnašajo še dodatno razsežnost – navdušenci nad eno stranjo skorajda neizogibno sovražijo drugo stran. Med državama sicer ni tako malo vzporednic.

Prevzetna osredotočenost nase. Samoumevnost lastnih interesov, ki se raztezajo po vsem planetu in jih brez pomisleka uveljavljata v tujih okoljih. Slabo poznavanje tujine. Naravnost neverjetno slabo poznavanje ena druge. In pogosto pomanjkljivo poznavanje samih sebe.

K vsemu prispevamo tudi mediji. Spomladi 2019 sem se v Ljubljani pogovarjal z znanim ruskim režiserjem Vitalijem Manskim, avtorjem dokumentarca Putinove priče (2018). Sprva "dvorni" snemalec in vodja dokumentarnega programa na Televiziji Rusija (1999–2003) se je pozneje kot oporečnik preselil v Rigo. Manski se je takrat kritično odzval na razvpite Intervjuje s Putinom (2017) ameriškega režiserja Oliverja Stona: "Naredil bi lahko precej poglobljen, iskren in stvaren film o Putinu. Ampak namesto tega je Oliver Stone, imetnik ameriškega potnega lista in kipca Oskarja nekje na polici v svoji spalnici v Los Angelesu, v štirih serijah svojega filma stregel Putinu. Niti enkrat mu ni oporekal. V nobenem pogledu mu ni nasprotoval. To kaže na dejstvo, da ne gre več za krivdo Putina, ampak za odgovornost Oliverja Stona."

A štiri leta po Stonu smo priča zanimivemu razvoju, ko tudi načeloma neprijetna vprašanja izgubijo pomen. Ekskluzivni pogovor NBC-jevega novinarja Keira Simmonsa z Vladimirjem Putinom pred srečanjem z Joejem Bidnom je požel veliko pozornosti in navdušenja tudi v novinarskih krogih. Zlasti zaradi Simmonsove neposrednosti. Priznam, ob skrajno dramatično artikuliranem "Ali ste morilec, gospod predsednik?" se je zaletelo tudi meni. Kaj je kolega mislil, da bo slišal? Pogovor so v ruskem prevodu v celoti predvajali na eni od ruskih državnih televizij. In to je tudi odgovor, kam pripelje obzorje tako zastavljene dokumentaristike in novinarstva. Na koncu postaneta del propagandnega projekta. Kakšen je namen vsega skupaj, če Vladimir Putin odgovarja tako, da so intervju za NBC – o Stonovem dokumentarcu niti ne bom izgubljal besed – kot dokaz suverenosti svojega voditelja predvajali doma, v Združenih državah Amerike pa so se nekateri zelo trudili, da bi v Putinovi drži videli znamenja živčnosti, ki jih ni bilo? Utrjevanje stereotipov? Še ena novinarska nagrada? Ne eni, ne drugi se niso niti za las premaknili v poznavanju drug drugega.

Joeja Bidna predhodniku naklonjeni ameriški in svetovni mediji ves čas portretirajo kot senilnega starca. Smejali so se, ko je na začetku zasedanja G-7 domnevno spregledal južnoafriškega predsednika. Sami pa so (namenoma?) spregledali, da Boris Johnson pred zasedanjem, ko je sprejel Bidna, ni bil sposoben artikulirati niti stavka. Biden je ves čas predvideval, kam bi britanskega premierja utegnilo zanesti in je namesto njega delal pike. V luči tega primer z južnoafriškim predsednikom morda – tega ne vem – pravzaprav ni bil Bidnov spodrsljaj, ampak nesrečno časovno umeščena predsednikova ironija.

Kakor koli, naravnost žalostno je, kako zelo prav je imel ta 78-letnik, ko je dejal, da je ameriški javnosti s srečanjem s Putinom dokazal, kar je želel dokazati. Ne le, da je sposoben brezhibno izpeljati srečanje z močnim nasprotnikom, se izogniti vsem pastem, mu jasno in osebno razgrniti svoje poglede in pričakovanja, ampak da je tudi v svojem razumevanju razmer in sogovornika daleč pred velikim delom domače javnosti. Bidnovo ponudbo srečanja so namreč spremljale kritike, da s tem Vladimirju Putinu daje neupravičeno veljavo, da se z avtokrati ne pogovarja, in da so to vse znamenja predsednikove šibkosti.

Po sestanku v Ženevi pa so številni v rog zatrobili žalobne tirade o pomanjkanju otipljivih rezultatov in nenehnem Putinovem izogibanju jasnim odgovorom, ki jih je prekinjal rezek staccato ogorčenja zaradi ruskih kritik človekovih pravic v ZDA. Tudi v tem sta si državi podobni. Američani in Rusi so lahko zelo kritični do razmer doma, ampak ko isto ugotovi tujec, se jim pred oči spusti rdeča koprena. Po tem, ko so domače razmere orisali kot pogreb demokracije, isti komentatorji začnejo vpiti o ZDA kot prvi demokraciji sveta v trenutku, ko stopijo na mednarodni parket.

Da sprememb v medijskem portretiranju na obeh straneh ne gre pričakovati – zakaj bi jih, saj sta, če parafraziram ruskega zunanjega ministra Sergeja Lovrova, za tango potrebna dva, tukaj pa ni nikogar, ki bi to želel – je pokazal konec srečanja. Joe Biden je izbruhnil, ko je CNN-ova novinarka Kaitlan Collins strnila stališča ameriških medijev, od kod predsednikovo prepričanje, da se bo Vladimir Putin spremenil, če pa ni dal nobenega jasnega odgovora in, prevzel nobene odgovornosti. Biden ji je odgovoril, da je izbrala napačni poklic, če ni dojela pomena vsega skupaj. Pozneje se ji je opravičil za grobost, ampak to ni prvi primer, ko je Joe Biden izgubil nadzor nad sabo. Nekateri v tem spet vidijo znamenja bolezni, drugi značaj, nisem pa še slišal, da bi kdo z razumevanjem predsedniku pogledal skozi prste, kajti ob živce lahko človeka spravijo tudi nenehni pritiski okolice, ki razmere slabo razume. Čeprav sem ljubitelj jasnih odgovorov in poimenovanj ljudi in stvari z njihovimi imeni, sem predolgo v poslu, da ne bi poznal pravil igre. Obenem pa prostodušno priznavam, da me enodimenzionalnost medijev države, ki s svojo težo v svetu nudi nešteto možnosti za urjenje v prefinjenosti igre v mednarodni areni, zmeraj znova preseneti.

Za popoln konec te igre nerazumevanja in nesporazumov pa je spet poskrbel Vladimir Putin. Na podobno vprašanje, namreč o zaupanju med državnikoma, se je Putin odzval na tipično ruski način. S citatom. "V življenju ni sreče, so le bliski na obzorju," so znamenite besede Leva Tolstoja prvemu ruskemu nobelovcu za književnost Ivanu Buninu. Če bi se kdo od ameriških kolegov potrudil razumeti Rusijo zunaj šablon, ki jih ves čas uporabljajo, bi morda dojel tudi ruski cinizem. Rusija se je namreč že trudila razumeti Ameriko. Resda kratek čas in v obdobju hude stiske neposredno po razpadu Sovjetske zveze. Razlogov, zakaj ji ni uspelo, je veliko. Eden od odgovorov, zakaj se ti kulturi nikoli ne bosta mogli dojeti, pa je prav v cinizmu. Obema se v ustih ves čas svaljka ameriški oziroma ruski človek. Tako zelo ga ljubita, da se opazovalcu skorajda stoži, ker nima privilegija enega ali drugega državljanstva. A pogled od blizu pokaže nekoliko drugačno podobo.

Podobno kot mediji ima tudi ameriški cinizem zgolj eno razsežnost. Svoboščine so Američanom tako blizu, da jih privoščijo samo sebi in to tako zelo, da ZDA vloge svetovnega policista niti slučajno ne morejo odigrati doma. Zaničevanje do ameriškega človeka se pokaže, ko ga pustijo v bedi in zablodi, da je nečesa vreden, pri čemer se potika naokrog do zob oborožen, strelja sodržavljane, da bi ublažil notranjo krizo, iz katere je izhod samo en in edini: dvig z dna v materialnem pogledu. Kar zadeva Rusijo, je vrednost človeškega življenje prekrasno vidna v ruski provinci, ampak ni treba niti tja, že vzhod ali sever Moskve sta dovolj. V nasprotju s prizemljenimi Američani pa Rusi v razsežnost svojega cinizma vključijo simfonični orkester. Preigravajo odtenke odnosa do samih sebe, politike, države in predvsem življenja kot takšnega. Zato jim citat Tolstoja pove vse, v ameriških medijih pa beremo naslove: "Zakaj Putin v življenju ne najde sreče?"

Medtem ko se bodo v Rusiji še naprej norčevali iz Američanov, zlasti starega predsednika, bodo v ZDA razpredali o ruskem avtoritarizmu in domnevni ruski šibkosti. Vsi skupaj, kot ena nesrečna družina, pa bodo morali počakati na morebitne plodove tega, kar sta na bregu Ženevskega jezera zasadila predsednika. In z njimi ves svet. Tri do šest mesecev, je dejal Joe Biden.