"Ker je dan volilnega zbora, sem predvidevala, da čakate na profesorico Caulfieldovo." Neverjetno, kako komunikativna je ameriška mladina.

Nisem čakal na strokovnjakinjo za ameriški volilni sistem. Rachel Caulfield se je izkazala za tipično sogovornico iz ameriških ekspertnih krogov, ki na prošnje za intervju preprosto ne odgovarja, če jih ne pošlje ameriški novinar. "Zelo sem si želel govoriti z vami, a ne odgovarjate na maile in klice, zato čakam vašega kolega." Ne le izpiljen sistem za ignoriranje tujcev, Američani imajo tudi debelo kožo. "Čudovito, da vam je uspelo pri njem. Sploh ne vem, kje se me te dni državi glava." Rachel sicer ni kazala znamenj posebne hektičnosti. Ležerno je odprla vrata svoje pisarne, brcnila zagozdo podnje, da so ostala odprta, in mi namesto opravičila razložila vse o svoji materi, ki je prišla iz New Yorka in pristala na predvolilnem zborovanju Toma Steyerja. "Kdo mislite, da ima največ možnosti v Iowi?" Rachel se je napol zleknila v svoj naslanjač in pogledala v strop: "Sanders. Ampak v njegovi ekipi mrgoli neizkušenih zanesenjakov, ki ne poznajo sistema. Na splošno ves sistem temelji na prostovoljcih, zato se lahko zborovanja končajo z veliko zmedo."

In so se. Čeprav zmedi menda ni botroval človeški dejavnik, ampak tehnologija. Kakor koli, demokratski kandidati so se v New Hampshire odpravili, ne da bi natančno vedeli, kdo je pravzaprav v Iowi zmagal. A tudi po Novi Angliji ni povsem jasno, kdo je prepričljivi favorit na demokratski strani. Joe Biden in Elizabeth Warren sta se opotekla. Medtem ko senatorka trmasto vztraja, čeprav se ni odrezala tam, kjer bi morala dobiti največjo podporo, nekdanji podpredsednik zatrjuje, da se še ni dobro ogrel in da bodo njegovo moč pokazale zvezne države z drugačno, mešano demografsko strukturo prebivalstva. Hitro bi moralo biti jasno, ali je vzpon Amy Klobuchar, ki je v New Hampshiru presenetila z drznostjo, bojevitostjo in naraščanjem podpore, zgolj preblisk senatorke, ali bo napisala resnično bleščečo zgodbo. Demokratski trenutek pa nedvomno slavita tesna zmagovalca obojih volitev, Bernie Sanders in Pete Buttigieg. Prvi z uspešno mobilizacijo progresistov in mladih demokratov, drugi z nagovorom konservativnejše sredine in desnice Demokratske stranke, srednjih in starejših generacij.

Kljub splošni megli nehvaležnih napovedi se je vendarle izkristaliziralo nekaj spoznanj. Očitno je, kako daleč je stara elita demokratske stranke od svojega volilnega telesa. Vodijo kandidati, ki jih stranka nikoli ni postavljala v ospredje ali se jih je celo otepala, njen favorit pa pristaja na četrtem in petem mestu. Če ne bi v dogajanje posegla Hillary Clinton, bi zgovornejšo ilustracijo tega prepada morali narisati. "Nihče ga ne mara, nihče ne želi delati z njim, ničesar ne naredi in dokonča. Bil je karierni politik. Govori neumnosti in žal mi je ljudi, ki jih je posrkalo v to," je Sandersa ocenila predsedniška kandidatka leta 2016, katere nominacijo so številni volivci razumeli kot nepošteno izrinjanje protikandidata. Tudi zaradi Clintonove danes Sandersa volijo neodvisni volivci, ki so stranko zapustili, in demokrati levega spektra z izostrenimi zahtevami po socialni državi. Prizadevanje za predsedniško nominacijo je boj. V ringu pa prihaja tudi do nizkih udarcev. Bidnu očitajo starost. Klobucharjeva je kampanjo začela z očitki surovega ravnanja s podrejenimi, saj ji statistika dela v senatu kaže, da se njeno osebje najpogosteje menjuje. Menda ne zdrži pritiska in senatorkinih zahtev. Če kdo misli, da je skupnost LGBTQ enotna v ocenah Peta Buttigiega, se prav tako moti. "Kaj oblikuje Buttigiega kot lahko, pomirjujočo izbiro za starejše, bele in heteroseksualne ljudi in motečo možnosti za geje, ki mu očitajo, da ni dovolj gej? Globoka konservativnost njegovega bistva. Je star politik v telesu mladega moškega in strejt politik v telesu geja," je svojo lucidno analizo fenomena Buttigieg v The New Yorkerju končala Masha Gessen. Visoka podpora Sandersu in beganje volivcev med Buttigiegom, Klobucharjevo in Bidnom sprožata še eno vprašanje: je približno 26-odstotna podpora največ, kar lahko doseže Bernie Sanders? Sumarno zmerni kandidati zberejo večji delež in osnovni kriterij za volivca demokratov je izvoljivost kandidata. Torej človeka, ki bo premagal Donalda Trumpa.

S tem sloganom nastopajo vsi in z njim v igro vstopa tudi Michael Bloomberg. Newyorški milijarder, ki sam financira svojo pozno začeto kampanjo, je izbral popolnoma drugačno strategijo. Namesto da bi se tako kot vsi drugi vrgel v boj za volivce že na samem začetku, se je odločil prezreti Iowo, New Hampshire, pa tudi Nevado in Južno Karolino, in stavi na t. i. super torek, 3. marca. Takrat bodo volili v štirinajstih zveznih državah hkrati, med njimi tudi v Kaliforniji in Teksasu z množico delegatov, ne le na strankini konvenciji, ampak tudi s številčnejšimi delegati volilnega kolegija, ki na predsedniških volitvah "korigira" ljudski glas. Bloomberg, ki je države z večjim številom delegatov dobesedno zalil z denarjem za oglase na spletu, radiu in televiziji, naj bi v slabih treh mesecih v svojo kampanjo vložil ne 115 milijonov dolarjev, ne 150 milijonov, to so bili zgolj delni podatki, ampak nezaslišanih 348 milijonov dolarjev. Milijarder očitno misli resno. Po sicer nezanesljivih nacionalnih anketah se prebija na tretje mesto, pa se sploh še ni srečal s protikandidati. Oglašajo se predstavniki temnopoltih Američanov in nekateri vplivni, demokratom sicer naklonjeni mediji. Na plano prihaja nekonsistentnost Bloombergovih zlasti preteklih, tudi seksističnih in rasističnih stališč, ki niso preverjena v sedanjosti. Mnogim ni všeč njegovo prestopanje strankarskih meja, saj ga razumejo kot oportunističnega. Temnopolti Američani nekdanjemu republikanskemu županu New Yorka globoko zamerijo ostro politiko nižanja stopnje kriminala, ki je bila usmerjena predvsem proti temnopoltim in špansko govorečim moškim prebivalcem velemesta. Ni naključje, da v Bloombergovih oglasih nastopa Barack Obama. In da je Bloomberga javno podprla (seveda temnopolta) županja prestolnega Zveznega okrožja Kolumbija Muriel Bowser.

Za Bloomberga ne moremo reči, da je politični novinec. Lahko zgolj ugibamo, kako bi se obnašal na čelu države. Zato pa je jasno, kaj se zgodi, ko v Belo hišo pride Donald Trump. V kričečem nasprotju z zmedo na demokratski strani na republikanski opazujemo popolnoma drugačno podobo. Stranka je strnila vrste, kongresniki in senatorji skrbijo, da ne bi vznemirjali predsedniku naklonjenih republikanskih volivcev v svojih okrožjih. Tretjina senatorjev se bo na volišča podala hkrati s predsednikom. Kongresniki stopajo v drugo polovico svojih dvoletnih mandatov, kampanje so pred vrati. Po zmagovitem prvem tednu februarja, ko je senat z oprostitvijo pred ustavno obtožbo Trumpu dal v roke bianco menico, se je jasno izluščila tudi predsednikova strategija. Nagovarja visoki kapital, junake Zolajevega Trebuha Pariza, kroge, ki oportuno stavijo na človeka, ki zagovarja njihove vrednote, čeprav jih ne živi, obenem pa preizkuša meje, do kod lahko gre. Potem ko so senatorji razglasili, da dogovarjanje s tujimi voditelji o kompromitiranju političnih tekmecev na domači sceni morda ni prav zgledno, ni pa sporno, se je predsednik brez zadržkov vmešal v pravosodje in priskočil na pomoč prijatelju, za katerega so tožilci zahtevali po mnenju Trumpa previsoko zaporno kazen. Velik del javnosti predsedniku ploska. Republikanski politiki to počnejo stoje. Predsednik je zelo zadovoljen. In gre naprej. Mnogo ljudem je všeč, kako žilavo odbija nenehne napade. V njem prepoznavajo žrtev, ki se – drugače kot oni – ne vdaja, ampak se bori. Vonj po krvi je množice privlačil od nekdaj.

Se bosta novembra za Belo hišo torej spopadla milijarderja? S Trumpom se je v Združenih državah Amerike zgodila konservativna revolucija, ki še traja. Michael Bloomberg ni revolucionar. Edini revolucionar v demokratskih vrstah, ki bi državo lahko spremenil, sicer v popolnoma drugačni smeri, je Bernie Sanders, samozvani socialist, ob radikalnosti katerega se evropska levica lahko samo smeje. Vsi drugi kandidati ponujajo zgolj možnost vlade »Netrumpa.« Vsak s svojim odtenkom. Se torej revolucija utaplja z denarjem, preprosto konča z drugo možnostjo ali izbija z – revolucijo? "Mislim, da bo jeseni še enkrat zmagal. In država bo spremenjena do neprepoznavnosti", je rekla gospa v Katzenovem umetniškem centru pri Ameriški univerzi v Washingtonu. "Ampak zadnjič mi je prijatelj dejal, da je to pravzaprav vračanje k stvarem, kakršne so nekoč bile. K neki 'normalnosti.' Očitno smo petdeset let živeli v sanjah in zdaj se zbujamo." Katzenov center je precejšnja izjema v sicer bogati muzejsko-galerijski ponudbi ameriške prestolnice. Nudi vpogled v umetnost kakovostnih, kritičnih, a ne prav razvpitih avtorjev. Težko bi si za izrečene besede izmislil ustreznejši kontekst, kot je odtujenost, o kateri pripovedujejo slike Wayna Paigea. Ali krutost, požrešnost in perverznost politike, ki jo ponazarja Luis Lorenzana, filipinski samouk z izkušnjami v politiki, zaradi katerih se je odvrnil od nje.

Na koncu gre zmeraj za človeka. In edini, ki lahko resnično presenetimo, smo volivci.