Danes bomo pa, je že tak čas, predvsem zastavljali vprašanja. Denimo: čigav je moj glas? Koliko sem zasebno, koliko pa politično, družbeno bitje? Koliko pripadam državi in koliko ji dolgujem? Ima država zato, ker posedujem osebno izkaznico in z njo vse dobrobiti državljanstva, od mene pravico terjati, da se volitev obvezno udeležim? Mar ni v demokraciji moja pravica tudi, da se jih ne, saj to vendar dopušča tudi zakon? Kaj je torej v dani situaciji moja odgovornost?

Udeležba v drugem krogu predsedniških volitev je bila 53-odstotna – kje je in kaj razmišlja preostalih 47 odstotkov? Kaj kot odgovorna državljanka storiš, ko nimaš izbire, ko nobena od ponujenih možnosti zate ni niti manj slaba od slabih? 9847 sodržavljank in sodržavljanov je odgovorilo z oddano neveljalno glasovnico. To je dober odstotek oddanih glasov. Kar konkretna klofuta. A komu?

Volitve imajo ključen problem, kadar za tako velik del populacije nobena od ponujenih izbir ni izbira. Ko sta ti samo dve, je to toliko bolj očitno.

Toda ali ni odpoved glasovanju zato, da se ne pustimo zreducirati na zgolj glasovalno orodje, v temelju egoistična gesta, ki se zadovolji s hipnim poniglavim zmagoslavjem, v svojem bistvu pa je jalova, saj ne doseže naslovnika, dejstvo je namreč, da nekdo predsedniško mesto zagotovo bo zasedel? Bi morali na to misliti prej, bi morali zahtevati boljšo izbiro? Ime česa sta preostali imeni na nedeljskem volilnem lističu?

Verjetno je vsem – iskreno je upati, da tudi kandidatki – jasno, da predsednica ni postala zavoljo strinjanja z njo, marveč spričo nestrinjanja s protikandidatom, zaradi strahu pred prtljago, ki se je kot predsednik Sveta stranke SDS niti formalno niti vsebinsko ne more otresti, in pred metaforičnim pomenom te prtljage po dveh letih vladavine SDS-a, ki je, mimogrede, v nedeljo izgubila še ene volitve.

Tisto tolikokrat ponovljeno sodelovanje namreč ni zgolj lepa beseda, premoščanje razlik pa je trdo delo, ki zahteva odpovedovanje lastni komodnosti. Pogled v prihodnost je brez napora, vloženega v razčiščevanje preteklosti, zgolj prazna floskula. Slednjih smo se v predvolilni tekmi naposlušali do bolečine, a vse tudi po predsedniških volitvah niso spravile skupaj odgovora na še eno ključno vprašanje: kdo se tukaj in zdaj dejansko počuti dobro, počuti doma? V čigavem imenu vladajo ti ljudje?