Toda, poreče izključno v hasek in profit orientirani um, prodajalne pridejo in grejo, čas teče, vse se spreminja, kajne. Razen, ko se ne.

Maribor je imel na lokalnih volitvah na voljo petnajst izbir. V drugi krog sta se uvrstila ista kandidata kot pred štirimi leti. Tudi rezultat v nedeljo zvečer je bil isti. Še štiri na štiri podlage.

Maribor ima dar za priostrovanje občutij: če ste veseli, boste tu srečni, če ste žalostni, pa v hudi depri. Tudi tokrat je bilo tako, ponovil in zaostril je občutek nemogoče izbire iz drugega kroga predsedniških volitev. To nedeljo je v Mariboru slednja prerasla v simptom, pa tudi impresivno nadgradila znano reklo: v Mariboru se zgodovina ne ponavlja najprej kot tragedija, nato kot farsa, tu se to dogaja hkrati. Nedelja zvečer je bila taka – tragična farsa.

Paradigmatsko jedro odločitve, pred katero so stale mariborske volivke in volivci minulo nedeljo, je v teoretičnem smislu namreč izven vsake pameti. Kot da se v vmesnih štirih letih ni zgodilo nič, kot da jih ni bilo.

Kot da obnovljeni deli mesta niso identični s temi, kjer stojijo županove gastro-turistične nepremičnine, kot da se pod mostom, načrtovanim za zaprtje prometa, ne gradi brv in na trgu na drugem koncu mostu ni načrtovano obračališče avtobusov – dobesedno sredi mesta, v že itak ozkem grlu. Kot da župan, ki ima izrazite težave s komunikacijo, ne goji absurdne ideje o preselitvi samonikle avtonomne kulturne cone v ... no, Melje, ker zaseda Pekarna pač prostor, kjer marsikoga srbijo prsti, zgraditi kaj ... no, donosnejšega. In kot da na spodnjem delu Strossmayerjeve ulice ne stoji še vedno lična vrsta potopnih smetnjakov tik pred, malo pa tudi kar na, betonski forma vivi Williama Nettleshipa Poletno veselje (1986). Za odstranitev katerih aktualni občinski proračun pač ne predvideva dodatnih sredstev.

Mariborski primer je pomemben, ker priča o izraziti infantilnosti drugega največjega mesta, obenem pa o alarmantnem stanju naše demokratične prakse vobče. Eno je ustroj mesta, drugo pa luč, ki jo slednji meče na državno politiko in njeno skrb vzbujajočo nezrelost: trideset let, pa smo še vedno v plenicah.

Da vendarle obstaja vsaj drobna brlivka na koncu temnega tunela, je isto nedeljo dokazalo Celje. Je problem Ljubljane in Maribora v tem, da pod isto mestno vladavino še ne gnijeta 24 let?