Postavljanje umetnih rokov je sicer hecno, a vseeno je smiselno postaviti nekakšen red pri iskanju skupnih rešitev, kompromisov. Migrantska kriza je ena tistih, ki je morda trenutno ni videti, opaziti, a je tu. Postala je gonilo razmisleka o varnosti, o kulturni in vizualni različnosti v Evropi. Razprava, ki posega na področja ekstremov, je v smer strahu in izjemne previdnosti prestavila razpravo o sredinski politiki in njenih ukrepih. Ukrepi o migracijah so postali varnostni tudi zato, ker se o solidarnostnih ne morejo dogovoriti.

Pred članicami Unije je ključno vprašanje, ki za zdaj nima odgovora, kako daleč so nekatere članice pripravljene iti glede "prepričevanja" o pravilnosti svojih stališč. Na eni strani imamo stališča, da kvote niso smiselne in ne učinkovite. Kar vsaj delno drži, to je treba priznati, saj obstaja veliko več držav, v katere prebežniki ne prihajajo ali ne želijo iti, kot je tistih držav, ki še naprej veljajo za ciljne države. A ker drugega smiselnega pristopa delitve bremen še niso našli, je to vseeno eden najbolj očitnih, tudi simboličnih pristopov, ki daje vedeti, da države, ki so prve na poti ob vstopu v Unijo, niso prepuščene same sebi.

Napredka sicer ravno v tem delu reforme azilne zakonodaje v EU-ju ni niti za ped. Pred članicami Unije so očitno kar težka pogajanje o tem, kaj so obveznosti, dolžnosti in kaj pravice … Ideja, da bi posamične dele reforme ločevali in se skušali dogovori o preostalih delih reforme, preden bi se lotili tega, najbolj izpostavljenega dela, je nesmiselno. Če je to del reforme, so taka stališča nesmiselna. Če se odločijo, da se bo solidarnost kazala drugače, potem pač.

Logika vzhodnih, višegrajskih članic, je z vidika Bruslja in poglabljanja evropskega povezovanja negativistična, saj skuša prek nedotakljivosti lastne identitete, prek favoriziranja nacionalne države nasproti skupnim interesom, ustvariti Unijo držav članic, kakršna je bila davno pred njihovim vstopom v povezavo. Kaj natančno jih v Evropski uniji moti, je težko izluščiti iz izrečenih (in prevedenih) stališč, ker se vsaka razprava o različnih stališčih vedno znova vrne k različnemu razumevanju spodobnosti in pravilnosti ter lastnih stališč. Migracije, vladavina prava, kar koli nam že ustreza …

Trenutno EU vodi Bolgarija, sledila ji bo Avstrija. Res je, državi (njuni vladi) še zdaleč ne sodita med tiste, ki imajo veliko posluha za delitev bremen v migrantski krizi. V Bruslju tako nekateri že krepko dvomijo o tem, ali se bo letos res izkristalizirala rešitev. A kdaj, če ne zdaj, ko o migrantih govorijo toliko kot pred leti, na vrhuncu migrantske krize, čeprav jih je trenutno bistveno, bistveno manj.

S tem, da voditelji posamičnih članic dajejo svoje države in svoje državljane na prvo mesto, ni nič narobe. Težava je, če so stališča nasprotna logiki in duhu delovanja Evropske unije. Smisel ni v tem, da od EU-ja skušaš iztržiti čim več, temveč da skušaš to storiti v njej. V tej povedi ni veliko razlik, a razlika v vsebini in v pristopu je ogromna. Vprašanje, kaj bi prineslo rožljanje z odvzemom kohezijskih, evropskih sredstev neposlušnim. Sliši se resno, drzno, a vendarle je težko pričakovati, da bi politične sile, ki se že zdaj spogledujejo s protievropskimi (v prevodu: poenostavljenimi protibruseljskimi) stališči to znale izkoristiti. Kaj potem še ostane (od) EU-ja?