Na višini skoraj 2000 metrov so si uredili sidrišče in priveze. Ko pa so se pri eni od vaj pripeli na helikopter in se je ta začel dvigovati, je bil eden izmed članov skupine še vedno pripet z varnostno žico. Helikopter je zato s sidrišča odtrgal del skale. Vseh pet reševalcev je padlo v globino.

Ko sem pred štirimi meseci prepričeval urednike pri enem večjih slovenskih medijev, da je nevladni sektor medijsko podhranjen in da si zato želim, da mu medij, kjer delajo, nameni več prostora ne le ob izrednih dogodkih (prvem valu beguncev, odpravljanju posledic žleda ...), ampak tudi drugače in redno, so mi odgovorili, da se o nevladnikih pa res že čisto dovolj poroča. Tudi to, da bi več medijske podpore pomagalo razumeti, kaj in kdo nevladniki sploh so, jih ni prepričalo. Češ - pa saj vsi vedo.

Po slabi uri besednega pingponga sem ugotovil, da je bil sestanek zaman in ga sklenil s tem, da sem očitno prišel k napačnim ljudem ter da moram kakšno ulico ali dve stran, na drug naslov. No, ni trajalo dolgo, ko se je moja domneva, za katero uredniki niso hoteli slišati, uresničila. Namreč, da precejšen delež naših sodržavljanov o nevladnem sektorju ne ve praktično nič in da je to najbrž glavni razlog, da se ga držijo napačni in škodljivi stereotipi.

Ko sem ob prizadevanjih za odpravo davka na dobiček za nevladne organizacije v javnem interesu bral komentarje pod članki, sem znova ugotavljal, da Slovenec ne ve, kaj nevladna organizacija sploh je. Ne ve, da je morda član katere tudi sam (če je prostovoljni gasilec) ali da je nevladnik njegov partner (če pleše pri folklorni skupini), so njegovi otroci (če so včlanjeni v kakšen športni klub) ali starši (če planinarijo ali igrajo v amaterski gledališki skupini). In da Slovenec ne ve, da je v naši državi več kot 27 tisoč nevladnih organizacij.

In ker ne ve, brez slabe vesti in premisleka pod članek, ki piše o prizadevanjih, da bi denar namesto za davek raje namenili za gasilske čelade ali prehranske pakete za socialno šibke, napiše, da so nevladne organizacije, med njimi je 1.300 gasilskih društev, pa več kot 250 planinskih društev in 600 upokojenskih, leglo sesalcev državnega denarja. In da je več kot 100 tisoč slovenskih prostovoljcev, ki pomagajo med drugim tudi ženskam, žrtvam nasilja in učijo starejše računalniškega opismenjevanja, bebotov v službi višjih interesov. In da je treba nevladne organizacije nemudoma ukiniti, ker tako ali tako delajo samo zdrahe.

K sreči sem na sestankih z uredniki slovenskih medijev spoznal tudi take, ki so mojo željo, da bi o nevladnih temah poročali (še) več in tako pripomogli k razumevanju tretjega (nevladnega) sektorja naše družbe, civilne družbe, kot mu tudi nekateri pravijo, več kot podprli in rekli, da bi to morali že davno storiti. Na razumevanje sem naletel tudi pri urednici medija, ki ga ravnokar berete. Tale zapis je zato uvod v dnevnike, intervjuje ..., ki vas bodo čakali na spletnem portalu rtvslo.si, da boste (še) bolje razumeli, kdo so nevladniki, kaj počnejo (tudi to, kar bi v resnici morala država) in da bi bilo brez njih življenje velikokrat precej težje.

Tistim pa, ki menite, da so nevladniki samo beboti v službi višjih interesov in nebodigatreba naše družbe ... Si upate pogledati v obraze 13 otrok, ki so tistega nesrečnega 10. junija izgubili svoje očete, in pred njimi še enkrat ponoviti svoje sodbe o nevladnikih? Upam, da si ne upate.

Uroš Bonšek je vodja za odnose z javnostmi CNVOS – Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.
Rubrika nastaja v sodelovanju s CNVOS – Centrom za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.