Razburjenje je sprožil predvsem strah, da bo uredba dobesedno onemogočila gojenje in izmenjavo semen starih in tudi redkih sort med vrtičkarji; in to predvsem zaradi interesa velikih multinacionalk, ki obvladujejo svetovni trg semen.

Po uradni objavi predloga uredbe (6. maja) se je razburjenje poleglo, saj v njem ni omejitev za male pridelovalce zelenjave. Je pa veliko vprašanje, ali bi Evropska komisija umaknila najspornejše dele uredbe, če javnost v številnih državah ne bi zagnala glasnega vika in krika.
V Avstriji sta okoljevarstveni organizaciji Arche Noah in Global 2000 (njihovo predstavnico gostimo v nocojšnjem Globusu!) celo sprožili podpisovanje peticije proti najspornejšim delom uredbe, ki bi lahko prizadeli vrtičkarje ter njihovo gojenje vrtnin in izmenjavo semen. Peticijo je v manj kot mesecu dni na spletu podpisalo več kot 230.000 ljudi.
Čeprav je šel v proceduro omiljen predlog uredbe, pa še naprej ostaja vtis, da je ena največjih težav Evropske unije pomanjkljiva demokratična legitimnost. Sprejemanje temeljnih odločitev v Bruslju pogosto poteka tako, da ljudje sploh ne vedo, da se sprejema neka odločitev in kakšne konkretne posledice bo to imelo na njihov vsakdan. Prav primer uredbe o semenih naj bi bil zelo zgovoren. Številni pravni postopki in predpisi se bodo sicer res skrajšali in poenostavili, naj bi pa bila uredba, po mnenju nekaterih, zaradi močnih vplivov lobijev pisana predvsem na kožo velikih koncernov, ki se ukvarjajo s prodajo semen, škropiv in umetnih gnojil.
Tri četrtine svetovnega trga semen v rokah 10 koncernov
Podatki za svetovni trg semen (kar 60 odstotkov semen prihaja iz EU-ja) so po svoje zelo skrb vzbujajoči. Levji delež svetovnega trga semen, približno tri četrtine, ima v rokah 10 velikih koncernov. Med njimi prednjačijo ameriška koncerna Monsanto in Dupont ter švicarski Syngenta, ki obvladujejo kar 53 odstotkov svetovnega trga semen. Za primerjavo povejmo, da je še leta 1996 deset največjih koncernov obvladovalo le 30 odstotkov tega trga.
Omenjene multinacionalke pa se poleg vzgajanja semen ukvarjajo tudi z njihovim patentiranjem, vzgojo novih vrst ter prodajo škropiv in gnojil. Registrirana in patentirana semena sicer zagotavljajo kakovost pridelkov, vendar pa po drugi strani povečujejo odvisnost kmetov (tudi vrtičkarjev) od velikih semenarskih koncernov, prinašajo izumiranje rastlin, ki ekonomsko ustvarjajo manjše dobičke, in s tem posledično vedno manjšo biotsko raznovrstnost. Strokovnjaki ugotavljajo, da je v zadnjih 100 letih izginilo skoraj 90 odstotkov semen rastlin, ki so jih nekoč gojili!
Z izginjanjem starih avtohtonih sort in pomanjkljivim gojenjem semen se ubada tudi naša država. Kljub tako rekoč optimalnim naravnim pogojem je na področju semenske suverenosti položaj v naši državi vse prej kot rožnat. Večino semen Slovenija namreč uvozi. Lani smo za uvoz semen kulturnih rastlin namenili 12 milijonov evrov, največ pa smo uvozili semen koruze. Sledijo jim semena različnih vrst zelenjave. Slovenija ima sicer široko paleto domačih sort, a v njihovo pridelovanje in vzgajanje ne vlaga veliko, saj še pred nekaj leti po njih ni bilo pravega povpraševanja. Položaj se je začel spreminjati šele pred 2, 3 leti, ko je med Slovenci znova oživela zavest, da je sajenje starih in tudi redkih domačih sort zelo pomembno za prehransko varnost in suverenost.
Naj za konec dodam, da - poenostavljeno povedano - kdor bo v prihodnje obvladoval vire pitne vode, posedoval obdelovalno zemljo in obvladoval pridelavo semen, bo v bistvu vladal svetu! Brez nafte se namreč da preživeti, brez prej naštetih virov pa ne.