V Lakoti, filmu britanskega režiserja Steva McQueena, s katerim se je Fassbender proslavil, igra irskega patriota (ali fanatika) Bobbyja Sandsa, ki vztraja pri gladovni stavki do smrti. V McQueenovi Sramoti pa igra zasvojenca s pornografijo, samozadovoljevanjem, prostitutkami in priložnostnim seksom. McQueen nam v obeh filmih predstavi njegovo telo kot telo mučenika, v Lakoti skoraj Jezusa, katerega dejanje samouničenja je prikazano kot skrajno moralno. V Sramoti pa je seksualni užitek enak mučenju in mučnosti. V grozljivki Eden Lake ga tolpa najstnikov zveže in zlorabi z noži, medtem ko jih on roti s solzami v očmi, naj ga ne ubijejo. Ne samo da ga ubijejo, ampak njegovo truplo tudi sežgejo. Celo v filmu Centurion, starorimski pustolovščini režiserja Neila Marshalla, ga prvič srečamo, ko beži po snegu napol gol, z zvezanimi rokami in krvavo rano na prsih.
Fassbender igra na televiziji in v filmih le enajst let. Prva polovica njegove kariere, vse do filma Lakota leta 2008, je bolj obskurna. Imel je majhno vlogo v popularni ameriški nanizanki Vojna bratovščina in nastopil je v filmu Zacka Snyderja 300. Igral je tudi značilno vlogo v kultni britanski nanizanki Hex, padlega angela Azazeala, ki išče žensko, ki mu bo rodila demonskega sina (»Ženske so enako trmaste skozi stoletja,« reče) - prava podoba uničevalnega, byronovskega padlega angela.
Predvsem zahvaljujoč McQueenu je Fassbenderjevo telo postalo lomljivo moško telo sodobnega filma. V McQueenovih filmih deluje, kot da njegovo telo prevzame nase vse naše grehe in trpljenje. V prvem prizoru Sramote, ko Fassbender leži ves bled na belih rjuhah pod bledim jutranjim soncem, je videti kot truplo. Na koncu filma je zlomljen človek, in to krhkost čutimo od začetka. Nihče do zdaj ni Fassbenderja tako razkril, dobesedno ter metaforično, kot Steve McQueen. Fassbender in McQueen dopolnjujeta drug drugega tako popolno, da je težko določiti, komu pripisati večplastnost teh likov. Vlogo na filmskem traku pomembno pomagajo ustvariti kadriranje, montaža, razsvetlitev pa tudi dekor ali izbira lokacije. V Sramoti nam junakovo antiseptično belo stanovanje, brez ene same knjige, govori prav toliko o junaku kot Fassbenderjeva igra. Kar se pričakuje od igralca, je, da je kos temu, kar režiser od njega zahteva. Pomembno je, da igralec zna izpolniti te zahteve.

V upravičeno slavnem prizoru v Lakoti nepremična kamera dvanajst minut snema Fassbenderjev pogovor z duhovnikom, ki želi junaka odvrniti od tega, da bi začel gladovno stavko (v kateri na koncu umre deset zapornikov). McQueen ima zasluge za odločitev, da je bil prizor posnet brez rezov in gibov, kot tudi za ureditev razsvetlitve in kompozicijo kadra. Fassbender in Liam Cunningham, ki igra duhovnika, ustvarita ritme in nianse pogovora, ki se začne z zajedljivimi šalami in intelektualnim dvobojem in se konča s trdo in nepopustljivo moralno konfrontacijo. Fassbender ne razočara, ko mora na svojih ramenih nositi breme filma, prav tako ne odlični Liam Cunningham.

Kot igralec ima Fassbender lastnost »živega srebra«. Tudi če se na začetku filma zdi, da igra fanta od fare, ne vemo, kako dolgo bo ostalo tako. Težko se je upreti njegovemu šarmu v filmu Andree Arnold Akvarij iz leta 2009. Kot prisrčni in čedni Connor se vseli k ljubici, ki ima dve hčerki, in začne počasi prevzemati vlogo očeta. Ženske pelje na podeželje, nauči jih uloviti ribo z golimi rokami, predstavi jim glasbo Bobbyja Womacka in začne pridobivati zaupanje starejše hčerke Mie, najstniške junakinje filma. Njegova moškost je privlačna in razigrana. V življenja ljubičine družine vnese malo stabilnosti in zanesljivosti. A Connor ni tisto, kar ženske mislijo, da je. Neke noči zapelje Mio in izgine. Ko ga Mia spet najde, odkrije, da ima družino. Ko ga zadnjič vidimo v filmu, v spopadu z Mio, je ves iz sebe in nasilen. Daleč je od očarljivca, ki smo ga srečali na začetku. Sprašujemo se, a se tudi nam ni zdel malce preveč zadovoljen s svojim spolnim magnetizmom in močjo.

Njegov poročnik Archie Hicox, filmski kritik in komandos v Neslavnih barabah Quentina Tarantina, je karikatura junaškega angleškega oficirja iz višjega razreda, na meji priljubljene figure angleške popularne kulture, ki se ji reče »bebec iz višjega razreda« ali »upper class twit.« Je eleganten, duhovit, samozavesten, poln suhega humorja in posmehljivosti. Ko gleda smrti v oči s kozarcem viskija v roki, reče elegantno, preden ga popije: »V peklu je poseben krog za tiste, ki tratijo dober viski.« Njegov manični nasmeh ves čas namiguje na nepremišljenost, ki stane njega, pa tudi druge, življenja. V spektaklu Možje X: prva klasa je tisti mutant, ki ne želi obvladati svojega gneva, ki prvi začne govoriti o maščevanju in postane odpadnik. V Prometeju Ridleyja Scotta je v vlogi zlatolasega in izredno vljudnega robota Davida popoln primer seksualne in moralne ambivalence.

V Nevarni metodi Davida Cronenberga je igral Carla Junga ob Viggu Mortensenu v vlogi Sigmunda Freuda. Obstajajo podobnosti med igralcema. V Cronenbergovih Smrtnih obljubah je Mortensenovo golo telo pretrpelo precejšnjo brutalnost v prizoru pretepa v turški savni. Mortensen se je prvič proslavil kot izmučen, eksploziven in nasilen mlajši brat dobrosrčnega podeželskega policista v filmu The Indian Runner Seana Penna leta 1991. Zadnja leta pa pogosto prevzema vlogo zaščitnika: zaščitnika doma in družine (Sence preteklosti), žensk in dojenčkov (Smrtne obljube) in civilizacije same (Gospodar prstanov), tako da ne preseneča, da v Nevarni metodi igra varuha »rigoroznih omejitev psihoanalize«, medtem ko je Fassbenderjev Jung človek, ki še vedno išče sebe in je pripravljen popeljati psihoanalizo v vode okultizma.

Bil je sijajen Rochester v lanskem filmu Jane Eyre režiserja Caryja Fukunage - grob, duhovit, nežen, globoko romantičen in z grozno skrivnostjo. Idealna vloga, saj je Rochester na meji obupa, iz katerega ga reši ljubezen dobrosrčne ženske.
Zanimivo bo videti, kakšno mesto si bo izboril med hollywoodskimi zvezdniki. George Clooney ima vseobsegajočo človečnost, ki vključuje vsakogar, tudi gledalce. Kljub hibam in mukam likov, ki jih igra, je Clooney nekdo, kdor gledalci želijo biti ali ga vsaj poznati; je vzorec tega, kako mora odrasli moški ravnati v življenju. To delno drži tudi za Brada Pitta. Lani je v Drevesu življenja igral človeka, ki ga premaga lasten občutek poraza, medtem ko nam je letos v filmu Zmagovalec pokazal, kako se moško in plemenito spoprijeti s porazom.
Clooney in Pitt nudita občutek varnosti, tudi ko sta poražena. Fassbender ga (za zdaj) ne nudi. Tista lomljivost, ki jo je odkril v njem McQueen, je vedno prisotna: v njegovi živčni energiji, v prisrčnosti, ki je lahko lažna, v strahu, ki ga pogosto vidimo v njegovih očeh, v nasmehu - šarmantnem, a tudi maničnem -, v neki splošni nepremišljenosti.
Spomnite se le njegovega obraza v zadnjem prizoru Sramote, ko se mora na podzemni železnici spopasti s staro skušnjavo in je na robu ponovnega padca v brezno; za tem obrazom se skriva boj močnih potreb in sramote ter se čuti strašna krhkost. Fassbender deluje kot posebno pogumen mož na vrvi brez mreže: razburljivo ga je gledati, a se zanj tudi bojimo.

Andrej Gustinčič