Ko smo kot nadobudni srednješolci sedli na avtobus, ki nas je popeljal proti ''civilizaciji'' do Škofje Loke, Vrhnike, Idrije, Kranja ali Ljubljane, smo bili pogosto nekritično prepričani, da se peljemo s slabšega na boljše.

Potem pa je začel leta 1980 izhajati Žirovski občasnik, ki še danes prinaša predvsem domoznanske, družboslovne, kulturne in umetniške prispevke z namenom, da se širi poznavanje Žirov in Žirovcev tako doma kot po svetu. Vse o tem, kdo v resnici smo, je zbrano na enem mestu. Bolj kot poznamo preteklost, bolj se lahko zavedamo, da nam nikoli ni bilo nič podarjeno.

Zakaj vam to pripovedujem? Zato, ker se pogosto dogaja, da se na podobne kraje, kot so Žiri, gleda zviška, celo s prezirom, rekoč, da se v takšnih ''luknjah'' na ''veliko'' spopadamo z ''zaostalim mišljenjem'' pa tudi s predsodki domačinov do tujcev, zlasti temnopoltih. Kakšna zmota!

Žirovska preteklost je, in to dobesedno, prepletena s tujci z vseh vetrov! Večina med njimi si je v kraju ustvarila družine, le redki so se vrnili domov. Pa ne zaradi predsodkov, ki bi jih bili deležni, temveč iz drugih razlogov.

Rodoslovec in domoznanec Janez Jereb je v svoji znameniti raziskavi o ''Tržačanih'', poimensko identificiral vsaj 194 najdenčkov, ki so jih Žirovci šli iskat v Trst in jih potem vzeli ter vzgajali kot svoje. Njihovi potomci še danes nosijo italijanske priimke (Giacomelli, Andreuzzi, Eniko, Neveda, Nicoletti).

Predniki so odprtih rok sprejeli tudi Ukrajince. Gre za vojake in častnike iz ukrajinske kontrarevolucionarne vojske ruskega carskega generala Wrangla, ki ji je uspelo pred Rdečo armado po morju zbežati s Krima in se zateči v kraljevino SHS. Nekaj jih je okoli leta 1920 prišlo v Žiri. Četudi so bili med njimi tudi Rusi, jih je ljudski glas poimenoval kar Ukrajinci. Miha Naglič jih je v knjigi Žirovski besednjak naštel poimensko: Demokejev, Gluhodedov, Horovic, Ivanov, Kozlov, Lubsky, Petrosenko, Ponomarenko, Razovajev. Sedem med njimi se je poročilo z Žirovkami. Ivan Gluhodedov, potomec enega od vojakov, je postal znan slikar – naivec, Špele Ponomarenko Janić, slovenske kajakašice na mirnih vodah, pa ni treba posebej predstavljati. Peter Petrosenko se je, žal, nesrečno zaljubil v Žirovko in pozneje naredil samomor. Demokejev se je izkazal kot izjemen basist, ki so mu v cerkvi vsi radi prisluhnili, a je pozneje Žiri zapustil. Tudi ded pisatelja Mihe Mazzinija je bil eden od njih, in sicer Mihail Razovajev.

Ko se je v Žireh gradila farna cerkev sv. Martina, se je med delavci, kot palir, znašel tudi Cezar Mazzini, iz province Mantova v Italiji. Poročil se je z Marijo Blažič. Njihov rod je razvejan, nekateri med njimi so še zmeraj moji sokrajani, nekateri so danes uveljavljeni na različnih področjih.

V času mojega otroštva, leta 1959, je iz vasice Pirok pri Tetovu kot izučen slaščičar prišel v Žiri Esad Biljali in odprl samostojni lokal. Pozneje, ko je pognal korenine, je postal tudi dolgoletni predsednik Turističnega društva Žiri. Poznali smo ga kot človeka, ki je bil kar naprej "na uslugo". Ni bil samo ambasador, bil je preprosto – dober človek. Njegovi potomci imajo še danes enega najbolj priljubljenih lokalov v kraju, Ambasado. Prvi so, ki lokal odprejo, in zadnji, ki ga zaprejo. Že pred leti sem pisala o obeh Esadovih snahah, o Nizajet in Uzlijet. Vnukinja Sare pa je lani diplomirala na Naravoslovnotehniški fakulteti, oddelek za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje.

V času vojne v Bosni je v Žiri pribežalo precej tamkajšnjih prebivalcev. Kar je bilo po svoje razumljivo: tam doli je imela svoje obrate tudi Alpina in zato je bila odločitev, da si poiščejo delo v Žireh, sama po sebi umevna.

Eden prvih temnopoltih Žirovcev je bil Charlie. Kam ga je vodila pot po ločitvi, ne vem, se pa spomnim, da je nekaj časa delal tudi na RTV-ju.

Raula je iz daljne Gvineje Bissau v Slovenijo zvabil njegov brat, ki je tukaj študiral arhitekturo.
Postal je Žirovec, v intervjuju, ki sva ga imela pred leti, je povedal: “Zelo zgodaj sem spoznal, da Slovenci znate ceniti tiste, ki se trudijo osvojiti jezik in vaše navade. Prav tako sem okusil vašo zaprtost. Na začetku se mi je zdelo smešno, kako svojo lastnino zaznamujete s količki in ograjami. Pri nas doma tega ni bilo, kajti že od nekdaj je veljalo, da ga ni boljšega prijatelja od soseda.”

Da bi kdaj imel težave zaradi barve kože? Nikoli.

V času globalizacije, ko mladi pospešeno iščejo srečo in boljših priložnosti izven slovenskih meja, ob vrnitvi domov pripeljejo s seboj tudi partnerje. Med nami živijo Romunke (Alpina ima tam obrate), Kitajke, Nizozemke, Angleži, Argentinci, Afričani…

Vedno več je tudi sezonskih delavcev, ki prihajajo celo iz Bolgarije, Šrilanke, Indije.
Žiri s komaj 5000 prebivalci postajajo multi-kulti mestece!

Pridejo kdaj trenutki, ko komu zabrusijo: ''Ti si osel!'' Verjetno. Ne nazadnje so tudi fantom iz Gorenje vasi in Poljan, ko so si poiskali pred 80 in več leti ženo v Žireh, svetovali, naj si raje najdejo hudiča, ker je manj strupen, kot smo Žirovke.

Verjemite, bolj kot odnos do tujcev me skrbi odnos, ki ga gojimo drug do drugega. Med seboj. Slovenci se strašno radi spravljamo na druge Slovence. Zadnje čase to najraje počnemo v varnem zavetju virtualne anonimnosti. Ali pa v skupinah, v katerih se počutimo močne in nedotakljive. Grobe, zlobne, umazane, pritlehne in celo nasilne besede bolijo. Pa imamo navsezadnje vsi, tako tisti, ki mečejo strupena kopja, kot oni, ki jih prestrezajo, zelo, zelo ''slovensko'' polt.

Predstavljate si, kaj bi se zgodilo, če bi tujcem grozili s ''spomladanskim čiščenjem''? Ko takšne in podobne grožnje padajo celo iz političnih krogov, mi je lahko ob njih vsaj nelagodno?

Milena Miklavčič je pisateljica.