Pred dvajsetimi leti sem spoznala moškega, ki je čutil podobno kot jaz, govoril iste besede, prebiral iste knjige, gledal iste filme. V filmu je izbral sceno, ki ga je navdušila, in glej ga zlomka, šlo je za isto sceno, kot bi jo izbrala sama. Niso mu bile všeč iste stvari kot meni, pri ljudeh so ga navduševale in motile iste lastnosti. V trgovini je prijel za isto oblačilo, kot bi ga izbrala jaz, celo ko sva jedla, je bil najin okus tako rekoč identičen. Brat, ki ga nikoli nisem imela, pa sem si ga vedno želela, je stopil v moje življenje in v njem ostaja že dvajset let. Izbrala ga ni mati narava, izbrala sva drug drugega. Ko gre za funkcijo, ki naj bi jo starejši brat imel v življenju mlajše sestre, jo opravlja bolje, kot bi jo kateri koli brat, skratka, narava mi je na neki čuden način dala tisto, o čemer sem vedno sanjala – da bi imela brate in sestre.

Oba sva bila kot edinca prikrajšana za ljubezen in povezavo, ki vlada med brati in sestrami, zato sva se odločila, da se bova posvojila. Pravijo, da je to nenaravno: kje pa so vse tiste nevidne povezave, ki obstajajo in jih ne vidimo? Zakaj smo bratje in sestre samo po krvi, in ne po duši? Zgražanje v komentarjih spodaj: češ smo videli, zagovarja istospolne poroke, pa odvisnosti kar enači … Bistvo stvari je očem res nevidno, dokazljivih ni niti 5 % tega, kar obstaja, pa vendar mi kar mislimo, da je naš svet edini pravi ter da so materialne vezi in stvari edine prave.

Številni bi komentirali posvojitev brata: Saj je to lahko prijatelj, kot da je treba troblezati o neki posvojitvi … gre spet samo za razlog, da utemelji nekaj nenaravnega! In kakšna je razlika med bratovsko in prijateljsko, bratsko ljubeznijo? Po mojem v tem, da je prva brezpogojna - kot je brezpogojna ljubezen med starši in otroki. Prijatelj pa, da - pravih prijateljev je danes tako malo. Vsi smo prijatelji, ko se je treba zabavati, ko je treba uživati dobrote vsakdana. Prijateljstvo v glavnem jemljemo kot neko vez iz otroštva, ki ostaja, kot ugodno bivanje s sočlovekom. Prijatelj, ki bi sam priskočil na pomoč v sili, je redka žival, to, da bi prepoznal stisko, še redkeje. Bratje in sestre so tisti, na katere računamo v stiskah in ki naj bi sami prepoznali trenutek, ko je treba pomagati.

Tisti, ki ob zgornjih besedah razmišljate, ali sploh imate kakšnega pravega prijatelja, se ne čudite: ni jih veliko. Ko se človek znajde v težavah, po navadi prijatelji izpuhtijo. Če ostanejo, ste v bistvu deležni bratske ljubezni, ki je zelo dobrodošla, prav tako je dobrodošla bratska pomoč. Pa vendar ste spet številni, ki brate in sestre imate, pa z njihove strani niste deležni ne podpore ne pomoči, velikokrat gre celo za nagajanje in podtikanje. Zakaj se takih preprosto ne odrečete? Zakaj bi morala krvna vez biti pred povezanostjo duš? Kri ni voda, res je, na koncu vedno najdemo neko povezavo, ampak če dobro iščemo, jo najdemo tako rekoč z vsakim človekom. Kje je potem razlika med bratom po krvi in nekom, ki je po krvi popolni tujec?! Zakaj si človek ne more sam izbrati družine? Res je, rodimo se določenemu očetu in materi, imamo brate in sestre, vendar vprašanje je, ali vsi ti ljudje res opravljajo svojo pravo funkcijo. Potem pa še – za vse imamo šole, le to, da bi bili dobri starši, šol ni. Vsakdo, ki je biološko zdrav, je lahko roditelj.

V nekaterih plemenskih skupnostih še danes nimajo po krvi določene funkcije matere in očeta. Ljudje živijo skupaj in se navezujejo ter povezujejo glede na čustva in potrebe. Morda je to, da je družina osnovna celica družbe, zgrešena teorija in da so skupnosti tiste, ki tvorijo družbo. Poglejte okoli sebe: v glavnem se osredotočamo samo na svoje najbližje, velikokrat se ne zmenimo za malčka, ki iz vozička strašno želi komunicirati z nami. Mamice otrokom na začetku preprečijo komunikacijo s tujci – da jim ne bi česa naredili. Hči me vedno opozarja, naj se ne smejem otrokom in naj jih ne ogovarjam – da ne bi mislili, da je kaj narobe z mano. Vsak se zanima samo za svojo družino, in ko se obregne ob tujega otroka, ne pomisli, da se tako lahko nekdo drug obregne ob njegovega. Seveda sem zašla, boste rekli, namenoma.

Bratovska ljubezen ni določena s krvjo, prav tako kot starševska ljubezen ni določena s krvjo. Vse odnose gradimo, zalivamo in jih gojimo. Če pozabimo na to, zbledijo in izginejo. Poletje je čas, ko se na dopustih lahko spomnimo na brate in sestre in na prijatelje in prijateljice. Povabimo jih na kavo, poklepetajmo z njimi tudi o tem, kaj zares čutijo in česa si zares želijo. Tako bomo z malenkostjo naredili svet boljši. Pa vse najboljše bratu in prijateljici, pa vsem, ki te dni praznujejo …