Slišali smo stališča o težkih, kompleksnih, zapletenih pogajanjih, ki so včeraj privedla do prvega koraka na zaviti poti Združenega kraljestva iz Evropske unije. Nato opozorila, da je to dejansko šele začetek, saj je bila druga faza pogajanj odvisna od napredka na treh področjih, ne pa od dokončnih, vsebinsko podrobnih dogovorov. Včeraj zjutraj je tako eden od novinarskih kolegov predsednico britanske vlade Thereso May preprosto (in logično) vprašal, ali se ji je kdaj utrnila misel, da je brexit zelo slaba ideja. Njen odgovor ni bil neposreden, temveč suhoparen, a izrazito zgovoren. "Politične stranke so se odločile za referendum, ljudje so glasovali." In kar je večina sprejela, to imajo, ne glede na to, da so odločitev sprejemali na podlagi nepoznavanja ter neuresničljivih obljub in laži, ki so jih skuhali v kampanji za izstop.

Na prvi pogled včerajšnji dogovor, ki omogoča pot naprej, deluje, kot da so v Londonu privolili tako rekoč v vse, kar je Bruselj postavil za izhodišče. Tako glede izstopnega računa kot pravic državljanov, ki jih bo še naprej krila evropska zakonodaja in nad njo Sodišče Evropske unije. Prav tako je na prvi pogled jasno, da bodo plačila v evropski proračun ostala še naprej nedotaknjena, preostale države članice EU-ja pa naj zaradi tega ne bi bile prikrajšane ali celo primorane plačevati več kot doslej. Do kdaj bo tako, seveda še ni jasno, saj bo prihodnja ureditev še predmet pogajanj. Prav tako bo še predmet pogajanj, kaj se zgodi dan po britanskem izstopu iz Unije, ko naj bi začel veljati nekakšen prehodni dogovor. Ta vsaj za zdaj deluje kot ohranjanje trenutnih ugodnosti in pravic ter odgovornosti in dolžnosti.

Kar je v tej fazi pogajanj o brexitu skupno vsem predlaganim rešitvam, je to, da se v veliki meri zgledujejo po tistem, kar imamo zdaj. Se pravi, da je status quo prepoznan kot skupni imenovalec. Tudi v tem pogledu je jasno, da je brexit nelogična poteza. A očitno poti nazaj ni, ne glede na to, da bi bilo to najbolj preprosto in najlaže. Sicer, resnici na ljubo, ne bi bilo prvič, da bi katera od držav ponovila glasovanje o svoji vlogi ali prihodnosti Evropske unije. A to je trenutno bolj področje znanstvene fantastike, saj trenutno ni nikakršnih resnih gibanj ali silnic, ki bi kazale v to smer.

Odprta ostajajo tako rekoč še vsa vprašanja, saj so podrobnosti tiste, ki ji preprosto še ni. Dana so na primer zgolj zagotovila glede meje na otoku Irska. Prav tako bode v oči pomanjkanje resnih ocen o tem, kaj za britansko gospodarstvo sploh pomeni brexit, vsekakor pa očiten premik k pogajanjem o prihodnjem trgovanju zmanjšuje pritiske na britansko gospodarstvo. Včeraj je premierka Mayeva izpostavila, da je več milijonov služb odvisnih prav od tega, kakšno bo trgovinsko sodelovanje.

V enem od britanskih sindikalnih združenj so zapisali, da je ena ključnih ovir gotovosti vztrajanje pri izstopu iz enotnega evropskega trga in carinske unije. Kot so zapisali, bi morala britanska vlada umakniti samouničujoče omejitve in znova postaviti tudi to možnost na pogajalsko mizo. V irskem sindikalnem združenju prav tako poudarjajo, da je najpreprostejši način, kako ohraniti mehko mejo med ZK-jem in EU-jem na otoku Irska, obstanek v carinski uniji in v enotnem trgu.

Pogajanja o prehodnem obdobju bi se lahko začela kmalu v novem letu, to obdobje naj bi trajalo do dve leti. Kaj bo potem, je nejasno, saj so prav pogajanja o prihodnjem odnosu najzahtevnejša. Drugače od pogajanj o prehodnem obdobju, ki temeljijo na zdajšnjem stanju, bodo tista morala vzeti kot podlago dejstvo, da zdajšnjega stanja ne bo več in da je osnova pogajanj izstop iz zdajšnjih vezi ter krilatica, da brexit pomeni brexit. Ta slogan je sicer že obrabljen, a dejansko še nihče ne ve, kaj to zares pomeni.