In sicer ZA NAZAJ, ki v vsoto za določitev osnove za odmero akontacije dohodnine poleg ostalih prihodkov naenkrat prišteva še plačane prispevke, kar posledično pomeni večje davke za sektor, ki je bil že pred izbruhom epidemije popolnoma na psu.

Znane so tendence aktualnega ministra za kulturo, da bi vrste samozaposlenih, nekoliko prevetril, beri: zreduciral. Kako prav pride MK taka panika – da histeriziramo, namesto da bi se ukvarjali z dejanskimi problemi. Denimo z nujno omilitvijo Peršakovega aneksa k zakonu iz leta 2017, saj so v njem zapisani pogoji za posamezne poklice nedosegljivi (jaz jih za poklic pesnice, denimo, ne dosegam), ali s paradoksom, ko hoče država podpirati izključno vrhunske umetnice in umetnike, njihov prihodkovni cenzus, ki je pogoj za to podpiranje, pa je postavljen na 20.000 eur bruto letno – toliko zasluži evropski poslanec v dobrem mesecu – neto.

Temeljni problem tega ministstva je, da je ignoranca neukega ljudstva z najglobjih gnojišč internetnega trolovstva postala temeljna maksima njegove politike – MK verjame, da naj preživi zgolj, kar lahko preživi na trgu. Prav. Potem naj ima vsaj toliko jajc, da nam to pove v obraz, da javno oznani ta svoj kulturocid, saj je slovenska kultura ključno odvisna od sektorja samozaposlenih, ta pa v takih pogojih ne bo preživel.

In naj prevzame posledice. Ker to med drugim pomeni izumrtje slovenskega jezika; knjige v slovenščini niso samoumevne – DOSEŽEK so. Nacionalisti, ki po vogalih stavb sprejajo le sebi očitno nerazumljiv aksiom, da je tukaj Slovenija, bodo šablono morali kaj kmalu spremeniti, v, denimo, "Hier war Slowenien". Delavke in delavci v kulturi bomo izginili, internetni troli pa bodo prisiljeni splezati nazaj na drevesa in od tam neartikulirano golčati svojo vdanost gospodarju. Ker; brez umetnosti ni družbe, ni ne nas ne vseh, ki jim gre karkoli hranljivejšega od kokic tako težko po grlu, da bi raje, namesto da delajo na lastni izobrazbi in omiki, v žlici vode utopili nas.

Včasih JE veljalo, kjer nič ni, še vojska ne vzame, danes očitno ne velja več. Naj zato danes – in jutri – velja: "Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi / in lajajo, da nas je malo, / da bi v uporu vse pobralo … // O, če ljudi bi ne bilo pri nas, / ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz, / tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz. // Tako pa še živimo, / čeprav nas je milijon samo, / zdahnili bi, da ne trpimo / z uporno, dvignjeno glavo!"