Britanski premier je svoj prvi referendumski govor imel sinoči okrog 23. ure, ko je govoril o zgodovinskosti odločitve, ki zdaj čaka britanske volivce. Vse skupaj je doslej izpeljano tako kot mora biti. Najprej napoved, tako rekoč ultimat: "Dajte mi reforme, ali pa odidem." Nato nerganje drugih in pa tretjih, dvomi o možnostih iskanja kotov v krogih, dvomi o tem, kaj je še evropsko in kaj je zgolj in samo britansko. Sledi predlog, opredelitev relativno tehnično podrobnih elementov, ki naj tvorijo podlago za na novo definiran odnos med Londonom in preostalimi članicami, še posebej tistimi z vzhodne Evrope, ter Brusljem, še posebej s tistim delom evropske prestolnice, ki ustvarja podlago za evropsko zakonodajo in uteleša marsikje osovraženo in pregovorno preobsežno birokracijo. In zdaj dejstva.

Težko si predstavljam, da se bodo britanski volivci v razpravi o tem, kar je sinoči dosegel premier Cameron, dejansko posvetili tehničnim podrobnostim dogovora. Najpomembnejši del za Camerona in za tiste, ki se bodo trudili za to, da bi britanske volivce prepričali, naj podprejo obstanek v Uniji, je že izrečen. Nov, reformiran odnos s preostalimi, funt večno, evro nikoli, manj bruseljske birokracije, manj priseljencev z manj ugodnostmi ali pravicami. Ter nepovratnost zapisanega reformiranega odnosa.

Kar bodo verjetno izpostavljali nasprotniki dogovora, prav tako članstva, je to, da Cameron sinoči ni dosegel ničesar takega, kar ne bi veljalo že doslej. Se pravi, da se Britanija ne bo odrekla funtu, da ne bo sodelovala pri delih evropske zakonodaje ali ukrepih, da ni del držav, ki sodijo v schengen, evro in kar je še povezav vse bolj poglobljene Unije. Dobro, priseljenci. To je to. Poljski vodovodarji ali nekaj takega je bil že pred leti stereotip. Zanimivo, če pomislimo, kako na Poljskem ali sicer na višegrajskem vzhodu gledajo na priseljence, no, na begunce, migrante z juga in jugovzhoda.

Včeraj je slovaški premier Robert Fico govoril o neprimernosti izvoza domačih političnih razprav na evropski parket in menil, da bi manjši državi, ki bi si to dovolila, takoj pritisnili zaušnico in jo poslali ven. Tudi na Slovaškem imajo kmalu volitve. Izsiljevanje na evropskem parketu za dosego parcialnih političnih ciljev je sicer že ves čas stalna praksa in ni vezano na velikost države, čeprav je vsekakor res, da si ga lažje privoščijo veliki.

Zdaj sledi drugo poglavje boja za preprečitev brexita. Težji del, po mojem mnenju, saj je stališča težko usmerjati, še manj računati na to, da bi v obdobju kriz in kriznega upravljanja slikali rožnate slike o Evropski uniji kot središču nekih višjih vrednot, uspeha, blaginje, politične moči. Težko delo se šele začenja. Ta dva dneva v Bruslju je še najbolje opisala prva dama litovske politike, Dalia Grybauskaite, ki je pred zasedanjem dejala, da jih čaka drama in na koncu dogovor. Po koncu zasedanja je na Twitterju prva izmed voditeljev Unije sinoči okrog 22. ure preprosto zapisala, da je drame konec. Shakespeare bi temu morda pripisal "Mnogo hrupa za nič", a ker je to navsezadnje komična igra, je nemara vseeno bolje in bolj smiselno, da se lotimo zadeve tudi z malce bolj dramatičnega vidika.

Evropska unija brez Velike Britanije bi bila preprosto rečeno slaba odločitev. Izstop ene vodilnih članic, pa čeprav pri določenih evropskih politikah deluje kot neki oddaljeni otok, je lahko recept za katastrofo. Prva domina. Ali pa ... prvi korak k močnejši konsolidaciji tistih, ki delijo skupne vizije in stališča. Rez!