To je resnično plemenito in mora biti zdravniku v veliko zadovoljstvo. Nasprotje temu pa je, če zdravnik zdravi zaradi denarja. Če mu gre prvenstveno za to, ravna napačno. Saj se vendar ukvarja z medicino zaradi njenega bistva samega. Predmet medicine je končne narave. Telo je pokvarljiva naprava, ki nazadnje propade. In končno je negotovo.

A v našem bitju živi nekaj, kar ga v njegovi končnosti ali negotovosti presega. Zato je treba dati težo temu. Ko človeku brezpogojno pomagamo, ko ob tem ne mislimo na minljive sladkosti tega sveta, marveč zgolj, da naredimo nekaj dobrega, imamo stik z nečim, kar našo kruto realnost presega. To je kantovski moment absolutnega, ki se skriva v etičnem zakonu ali naši duhovni dimenziji. Če storimo kaj za nič, če storimo kaj, ker se tako mora, in tako pomagamo nekomu v nesreči, smo povezani s tem, kar ni odvisno od nič, kar ga ne more položiti nobena tostrana sila, mamljivost ali bolezen, marveč ukinja vse omejitve, ki nas tu dušijo, vključno z našo biologijo.

In se pred očmi uma sprehodi pokončevalec smrti zapisanega sveta. Da nekomu pomagamo, ni merljivo z vatli finančne koristnosti, marveč je poplačano z dobrotami iz nebes. Etični zakon nas povezuje z nečim, ki ga ne more ogroziti nič, ker je neskončno, ker je gotovost sama, ker je neumrljivo telo Absoluta.