Če ga bo zamenjal, bo s tem sprožil krizo v koaliciji z nepredvidljivim koncem. Za zdaj namreč nič ne kaže, da bi se SD Vebru odpovedal sam. Nasprotno, Židan utegne zaradi notranjih razmerij v stranki ministra braniti do konca. Cerar ima zato samo dve možnosti. Ali popusti koalicijski partnerici, rešuje vlado in tako sam postane osrednja tarča interpelacije in javnega zgražanja. Ali pa tvega hudo zaostritev in celo odhod stranke SD iz koalicije. Tretje poti po tem, ko minister Veber vse manj prepričljivo zavrača očitke, da je vojaško-obveščevalno službo uporabil v sveti vojni stranke SD za ohranitev Telekoma v državni lasti, skoraj ni več.

Obrambni minister ni edini problem ministrskega predsednika, je pa ta hip zagotovo največji. Od znamenite deset ur trajajoče seje vlade, na kateri se stranke niso mogle uskladiti o novih nadzornikih Slovenskega državnega holdinga, so si afere sledile z neverjetno hitrostjo. Politične turbulence so tako močne, da se že zastavlja vprašanje obstoja vlade, ki še ni praznovala prve obletnice. Najmočnejši in pravzaprav edini Cerarjev adut ostaja število poslancev SMC-ja, še bolj pa njihova enotnost, ki njemu in vladi zagotavlja relativno stabilen položaj. Tudi če bi v skrajnem primeru SD zaradi Vebrove zamenjave odšel iz koalicije, ima namreč dvojica SMC – Desus za silo dovolj poslanskih glasov v parlamentu. Poleg tega se ta hip nobeni stranki, ne vladni ne opozicijski, ne mudi na volitve.

Po seriji afer, ki so že odnesle ministrico in državnega sekretarja, je vlada zagotovo močno oslabljena. Ni pa še na začetku svojega konca – in tako bo, dokler se ne bo začela sesuvati sama vase. Cerar je na kongresu pokazal, da še obvladuje razmere v SMC-ju, ki se še vedno ni razvil v pravo stranko in ga zato tudi ne lomijo frakcijski boji. Njegova kontroverzna opozorila o zunanjih sovražnikih pa so očitno strnila tudi poslansko skupino. Poleg tega so za usodo koalicije zaradi števila poslancev bolj kot poteze Dejana Židana pomembni načrti Karla Erjavca, ki pa je pred dnevi nedvoumno sporočil, da obstoj vlade ni ogrožen. Če bi torej Cerarju čudežno vendarle uspelo obvladati politični kaos, v katerega je v preteklih tednih zdrsnila država, bi prvi resen preizkus koalicija doživela šele jeseni, ko se bodo znova odvrteli krogi napornih pogajanj o prihodnjem proračunu in o usklajevanju pokojnin. Do takrat bo že jasno, s kakšnimi pospeški ali zavorami bo tekel proces privatizacije, v katerem se očitno kotijo žarišča političnih konfliktov, ki ta hip pretresajo vlado in državo.

Pač pa lahko v naslednjih tednih in mesecih pričakujemo rekonstrukcijo ministrske ekipe, ki se je v resnici že začela. Če se bodo razkritja bolj ali manj verodostojnih zgodb o nečednostih in zlorabah članov vlade nadaljevala in stopnjevala, je mogoča tudi sprememba koalicije. Realen pa je seveda tudi scenarij, da bo vlada obdržala večino v parlamentu, da bo koalicija z manjšimi menjavami ostala enaka, da pa bo politično in javnomnenjsko tako oslabljena, da bo v resnici opravilno nesposobna. Tako so predčasno končale mandat tudi prejšnje krizne vlade.

Cerar v aferi Telekom ne bo odločal le o usodi enega ministra in obstoju svoje vlade, ampak tudi o prihodnjih političnih procesih v državi. Alternative, ki jih ima, so slabe, toda popolnoma jasno je tudi, katera med njimi bi bila zagotovo najslabša.