V Evropski uniji že nekaj let opažamo, kako politiki z iskanjem čim širše volilne baze in možnosti širitve te baze iščejo ustrezne pristope tudi na nasprotnih bregovih. Najbolj brezobzirno to počnejo populisti, ki so pripravljeni v isto košaro stlačiti tako rekoč vse, kar se dobro sliši in kar vzbuja pozornost ter strah. Seveda, težava nastane, ko se ljudje vprašajo, zakaj je treba pretiravati. Nizanje zavračanj, najsi bo to Evropske unije, evra, članstva v Natu in podobno, pri večini ljudi sproža nelagodje. Še posebej, če se zavedajo, kako dolga pot je bila do tu. Združeno kraljestvo ima nemara prednost pri tej razpravi, saj je že ves čas nekako ločeno od drugih delov Evropske unije in s tem tudi izstop sam po sebi ne prinaša nekakšnega eksistencialnega vakuuma. Predstavljajte si, da bi se na francosko-belgijski meji, ki je bolj ali manj ravninska, odločili za odpravo schengenskega območja, izstop iz Unije in kar je še podobnega. Katastrofa.

V zadnjih tednih sem se pogovarjal z ljudmi, ki so volili tako rekoč vse možne kandidate. Pretiravam seveda, a s tistimi, ki so volili osrednje štiri, ki so se pomerili v prvem krogu predsedniških volitev. Njihovi razmisleki so bili bolj ali manj enaki. Razen starejših dam na severu Francije, ki sta se izrekli za to, da je treba Francijo očistiti in napraviti spet lepo, da so vsi na oblasti le lopovi in podobno, je večina govorila o vsakdanjih težavah, denarju, službah, mladih. V pogovorih je zanimivo slišati predvsem relativizacije stališč populistov, kot sta Le Penova in Melenchon. Če se najdejo pri nekaterih delih, kot so terorizem, varnost, nevarnost globalizacije, potem se lahko popolnoma izgubijo pri vprašanju izstopa iz Unije ali evrske skupine, češ saj tega ne bo ... Ali pa, saj ni tako mišljeno.

Res je, naveličanost s politično elito je bila tokrat izrazito vidna. Prav nasprotno od Nemčije denimo, kjer ljudje volijo Angelo Merkel, prav zato, ker jo poznajo.

Macron je za svoj vzpon uporabil pristop, ki je v osnovi grassroots pristop. Gibanje, lokalno prepričevanje, stiski rok, prepričevanja, tipanja stališč volivcev. Ameriški pristop. Govoril je tisto, kar so želeli slišati v javnosti. Te želje je prebral bolje kot Marine Le Pen in pokazal, da so teorije o razklanosti Francije zgolj teze skrajne desnice. Zmagal je v tako rekoč vseh francoskih departmajih, razen v dveh, in dobil največ glasov v vseh starostnih skupinah. Razdeljenost? Razkol v družbi? Niti ne. Se pa dobro sliši. In sodi tudi v repertoar Macrona, saj mu uspe s to tezo podkrepiti lastna stališča o usodnosti politične odločitve, češ ali ste zanj ali za skrajneže. Osrednjih dveh strank tako v tej razpravi potem ni več, znano pa je, da se volivci v drugem krogu volitev odločajo za manj skrajne kandidate. Večina v parlamentu po junijskem drugem krogu volitev je možna.

Glede na javnomnenjske ankete so ljudje tudi sicer tej večstrankarski Macronovi vladi, pristopu, ki briše meje in je v določeni meri prej populističen kot purističen, naklonjeni. Macronu je uspelo prodati evropske ideje in z zmernostjo zmagal. Če mu bo uspelo zmagati še na junijskih parlamentarnih volitvah, potem bo dejansko lahko počel tisto, kar je obljubljal.
A kaj natančno je obljubljal? Vsega po malem. In to počne še naprej. Predvsem namerava zagnati Francijo in Evropsko unijo. A (in to je ključno) namesto konfrontacije je izbral sodelovanje. Angelo Merkel je slikal kot sredstvo za napredek in ne kot nasprotnico ali sovražnico ter uspel. Zanimiv preobrat, še posebej, če se spomnimo, da so Francozi pred petimi leti iz Elizejske palače izgnali enega od tvorcev evropske varčevalne politike, dvojca Merkozy, Nicolasa Sarkozyja. Takrat je predsednik Hollande veljal za novo upanje Francije in leve, socialistične Evrope. Vmes se je zgodilo, da so vizije grških, Ciprasovih volivcev ostale le iluzije in da je Hollande postal eden najmanj priljubljenih predsednikov v zgodovini.

To ne pomeni, da se v Uniji ne more nič konkretnega spremeniti, to pomeni, da je ustvarjanje nerealnih pričakovanj poleg nepripravljenosti na spremembe in gluhost za stališča javnosti, najtrša palica za politike ter politične elite. Kar Macronova zmaga lahko prinese Evropski uniji, je nemara politično sprejemanje te EU take, kot je, brez dvomov o njenem obstoju ali smislu. Le to prinaša trdne temelje razmisleku o tem, kako naprej. Članstvo, Unija, morata biti v interesu članic. Če tega ni, potem nima smisla.