Biti Charlie za marsikoga pomeni živeti. Biti kdor koli. Samo biti. Spodaj je nekaj utrinkov, nekaj misli in nekaj čustev.

V Parizu je novinarsko delo navadno lahko. Ljudje brez posebnih zadržkov stopijo pred kamero, odgovarjajo na vprašanja, radi povedo, kaj mislijo o zadevah. O politiki na primer, to nas navadno zanima. Ni jih strah reči, da nekoga ne marajo, da se imajo za socialista ali konservativca. Kaj si mislijo o Marine Le Pen. Navadno se lepo pomenimo, zanima jih, kaj jaz mislim. Tokrat ni bilo nič drugače. Imel sem občutek, da si marsikdo dejansko želi povedati, kaj čuti. Da rad vidi, da nas zanima, kaj čuti. Manj jih je zanimalo, kaj menim jaz. Spet drugi so odkimavali in šli mimo, daleč naokrog. Nič nenavadnega, iskanje sogovornikov, ki bi pred kamero strnili svoje misli, je včasih zelo stresno delo. Vprašajte kakšnega praktikanta, ki ga za pridobitev občutka in znanj najprej pošljejo na ulico, naj naredi anketo. Vse, kar si lahko kljub prijaznim prošnjam po deseti zavrnitvi lahko misli: "Če mi v poslu uspe in čez nekaj let dobim viktorja ali katero od drugih nagrad, se bom najprej zahvalil vsem in vsakomur posebej, ki je sodeloval v kateri od mojih anket". Izlet v ironijo, se opravičujem.

A predstavljajte si, na trgu je 30 novinarskih ekip. Vsaka želi izjavo, vsaka želi čustva, vsaka želi nekaj več, presežek. Snemalci iščejo pravi kot, da bi čim bolj dramatično, plastično prikazali nekaj najbolj osnovnega, nekaj najbolj temeljnega v človeškem vedenju. Čustva. Strah. Odločnost. Kljubovanje. Solze.

V teh štirih dneh Pariza je bilo čustev ogromno. Prvotna kljubovalnost je postala zelo utrujena, ko je v petek Amedy Coulibaly zajel talce v eni od judovskih trgovin na vzhodu Pariza. Skoraj vsaka sirena je prinesla nervozo na obraze. Saj je varno, ampak. Policija je povsod, ampak okrog hodijo ljudje, ki jim ni mar za človeško življenje. Ampak tako je tudi drugje. Žal. To nikakor ne pomeni, da je pobijanje nedolžnih ljudi lahko upravičeno ali opravičljivo. Prav nasprotno, to dejansko pomeni, da pobijanje nedolžnih nikoli ni upravičeno ali opravičljivo.

Dvom o lastni varnosti je zoprn, je škodljiv. A popolne varnosti ni. To vemo že lep čas. Izkušenejši kolega mi je nedavno razlagal, kako drugače je bilo pred nekaj desetletji, ko za vstop v poslopje Evropske komisije v Bruslju skorajda ni bilo varnostnega pregleda. Prijazen pogled novinarske izkaznice in prosta pot. Zdaj, zdaj je varnost institucionalizirana, počutimo pa se še bistveno bolj ranljive.

In ne, ne gre zato, da bi bila človeška življenja v Franciji kaj več vredna kot drugje. Ali da bi bila svoboda kaj bolj bleščeča na Zahodu.

Včeraj je bilo vzdušje v Parizu zelo zadržano. Dan po tragediji. Šele pozno popoldne se je ozračje sprostilo. Tam, kjer je dan pred tem teroriziral Coulibaly, so ob obisku predsednika francoske vlade Manuela Vallsa, po večini judje, zapeli marseljezo. Muslimanska skupnost se trudi še najbolj nejevernim pokazati, da terorizem ni religija. Torej se zagovarjati za nekaj, kar ni ne storila in s čimer nima nobenega stika. V televizijskih oddajah zdaj rabin in imam drug drugega pozdravljata s šalom in salam. Je suis Ahmed. Jaz sem Ahmed. Tisti policist, ki ga je eden od teroristov hladnokrvno pokončal na ulici. Kakšen trk civilizacij, kakšen trk religij, dragi moji. Zgolj in samo trk. V mestu, v katerem ima še celo Stalingrad svojo postajo metroja, je verjetno nemogoče razumeti ozkost in zaprtost za razumevanje drugačnosti. Ime je postaja, tako postaja kot bližnji trg, dobila po bitki za to mesto in ne neposredno po Stalinu.

Za vse, ki nas/vas vsaj malo navdušuje francoska zgodovina, kultura, celo prostornost in zahtevnost francoskega jezika, so bili zadnji dnevi stresni, nenavadni, naporni. Razložiti globino in obseg napada na časnik, ki ga marsikdo zaradi njegove drugačnosti niti ni poznal ... To ni bil le terorizem. To je bil Terorizem, ki vam ne dovoli biti to, kar ste. Nič manj. Če bo Franciji uspelo ostati to, kar je bila oziroma je, potem bo v tej zgodbi zmagala. Če se bomo jutri začeli pogovarjati o tem, kako in kje bomo nižali ali prilagajali standarde pravic, svoboščin, potem izgubljamo vsi.

Zgolj pomislil sem. Začnite se smejati. Charlie ali pač ne.