Potem ko so mnogi upali, da bo to godljo vsaj deloma razrešil novi predsednik komisije Juncker, je ta s povabilom na pogovor za zdaj izključno Bratuškovi le še dodatno razvnel strasti v slovenski politiki. Te pa itak že dolgo ne zanima več, kako živijo državljani, ki naj bi jim služila, pač pa predvsem to, kdo bo kje sedel in kako si bo razdelila funkcije.

Evropske unije ne ogrožajo gospodarska kriza, nekonkurenčnost in pomanjkanje razvojnih idej, ne ukrajinska kriza, sankcije, islamski skrajneži, niti begunski val. Zdi se, da Evropsko unijo ogroža Slovenija, iz katere naj bi se na lastni predlog v komisijo inštalirala kandidatka, ki je protievropsko usmerjena, nesposobna, ki je že zavozila svojo državo, nima podpore sodržavljanov, posluša in prepeva partizanske pesmi in še kaj bi se našlo.

Izvirni krivec je, če prav razumemo, kar sam Juncker, ki vsega tega ni vedel, je pa naši kandidatki menda namignil, da bi bila morda pravšnja za komisarko. Tej je ideja postala všeč, in ker je bila ob pravem času na pravem mestu, se je kar sama predlagala za kandidatko. Če bi bila dovolj spretna in če bi lahko, bi se pustila predlagati. Tako pa je nastal vik in krik. Ni pomagalo niti to, da si je na seznam dodala še dva protikandidata. Oba sta z veseljem vstopila v igro, zdaj, ko ju je selektor Juncker postavil na rezervno klop, sta pa užaljena, SD, ki je dala svojo protikandidatko na seznam, pa na lepem odreka pravico Junckerju, da bi odločal o izbiri. Tudi mandatarja so očitno prepričali, da je posredoval, a zaman. S tem je že prevzel del krivde, če bo kandidatka postala komisarka. Spor se širi v Bruselj.

Medtem ko ji javnost predvsem zavida plačo, je politična srenja ogorčena. Kar naenkrat zahteva transparentnost pri izbiri komisarskega kandidata. Glavno besedo naj bi imeli državljani. Da so se ti izrekli na volitvah! Ni pa jasno, katere volitve naj bi bile merodajne, a kolikor je znano, na nobenih volitvah nismo volili komisarskega kandidata. Pravijo, da mora biti dober predstavnik države, čeprav komisarji ne predstavljajo držav.

Problem je velik. Jasnih pravil izbire nimamo. Da bi še enkrat volili, tokrat kandidatko za komisarko, ni časa. Če prepustimo izbiro politiki, to zagotovo ne bo neodvisen kandidat. Samokandidatura je neetična. Bruslju tudi ne moremo dopustiti izbire našega kandidata. Morda bi bilo še najbolje, če bi se odrekli komisarju. Ali pa izbiro prepustili kaki drugi državi. Da ne bi bilo zamer, morda kaki državi zunaj Unije - npr. Islandiji. Z njo nimamo odprtih vprašanj, pa še oddolžili bi se ji, ker nas je kot prva zahodna država priznala. Koristi morda ne bo, škode pa tudi ne.