V javno razpravo o tem, ali so odločitve za odprto trgovanje dobre ali slabe. Ali prinašajo uspeh. Ali ohranjajo službe. S tako agendo je nastopil Trump, brexitirji, nastopata Marine Le Pen, Geert Wilders. Vseeno je, ali je govorec na levici ali desnici, ograje in ovire so spet moderne.

Večinsko mnenje, tako se je zdelo, se je z globalizacijo sprijaznilo, marsikdo je povezan in s tem je manjši svet izkoristil tudi za lastne uspehe, ki so se pred leti zdeli nepojmljivi. A poražencev te globalizacije je preprosto veliko. Začne se že s pregovorom o sosedovi kravi.

Nekaj sto metrov od mojega trenutnega bivališča v Bruslju na ulici prebiva neki moški. Vidno neurejen, a obenem neviden. Spi tu in tam. Srečal sem ga že v sosednji občini, nedaleč od tu. Visok, robat. S sabo nosi dve ogromni plastificirani vreči. Svoje življenje. Navadno spi pred steklenimi fasadami podjetij, zavarovalnic, frizerskega salona ali na pokritih avtobusnih postajah. Te so sicer večinoma premajhne oziroma imajo prekratke klopi za ležanje. Vse manj je teh krajev, kjer lahko prespi. Tako rekoč kot gobe po dežju rastejo kamnite ovire, kocke, cvetlična korita, ki onemogočajo, da bi se ta človek preprosto ulegel tja, kjer je pred meseci še lahko ležal. Zdaj mu ostaja le še polica pred lokalno izpostavo zdravstvene zavarovalnice. Čakam, kakšne ovire si bodo omislili pri tej zavarovalnici, da ne bi bilo preveč opazno, da so tam z razlogom.

V Parizu kot v Bruslju, a verjetno še za kakšno stopnjo bolj obsežno. J'ai faim.* Sporočilo, ki ga lahko preberete na kartonih, ki jih s steklenimi pogledi kažejo številni brezdomci. Mati z dvema otrokoma. Beda. A to je nekaj … Težko to napišem, skorajda običajnega v velikih mestih, kjer v novih vozilih opažamo trenutne zmagovalce in kjer na tleh postaj podzemne železnice spregledamo poražence. "Šampanjec, kdor koli?"

Težko je čez palec oceniti, kaj je prineslo zadnjih nekaj let na področju neenakosti v Evropski uniji. Kot je razumeti raziskave, ki so jih opravljali, se socialna in dohodkovna neenakost povečujeta. Evropa morda postaja podobna na neki način Ameriki. Življenje je za tiste, ki nimajo, že tako kruto.

V teh okoliščinah in v obdobju, ko se besede, kot je postfaktično, uporabljajo za opis stanj, ki presegajo dejstva oziroma so dejstva za razpravo nepomembna, je morda povsem logična posledica, da vsaj delno vstopamo tudi v obdobje in okoliščine preslikave virtualnega v realno. Živimo tudi Facebook in Twitter. Če nisi objavil slike, se ni zgodilo. Tudi sam bom verjetno zjutraj, če tega še nisem storil, povezavo do tega besedila pripel na obe družbeni omrežji.

Poseben primer tovrstnega ravnanja, čeprav o njem nima smisla pretirano razpredati, je tudi včerajšnja odločitev nizozemskega sodišča v primeru "Manj Maročanov?", "Bomo uredili." Gre za sojenje Geertu Wildersu, ki je pred dobrima dvema letoma privržencem obljubljal, da bo poskrbel za to, da bo v državi manj Maročanov. Sodišče je včeraj sklenilo, da so njegove izjave presegle meje dopustnega, ga obsodilo, a ne tudi kaznovalo. Diskriminacija, žalitev, a ne tudi podpihovanje sovraštva. Kaj sploh je meja? Neka namišljena črta, ki jo definira izkustvo, ali realna črta, ki je zarisana v vseh in vsakem primeru enako? Prvo, vsekakor.

Se pravi, da ima Wilders v tej igri vse "lajfe" še nedotaknjene, sodni postopek je poskrbel za dodatno publiciteto in možnost večkrat poudariti, kaj vse je narobe z vlado, državo, ki ne želi slišati stališč, ki so blizu velikemu delu javnosti. Wilders se sklicuje na široko javno podporo, ki jo trenutno uživa. Ankete ga uvrščajo na politični vrh. Podobno kot pri Trumpu analitiki govorijo o tihem delu javnosti. Bilo naj bi družbeno nesprejemljivo izdajati se za volivca njegove svobodnjaške stranke, zaradi česar morda ankete ne kažejo dejanske podpore.

Prej omenjeno namišljeno črto zdaj v trenutnem političnem stanju sicer nategujejo in premikajo na vse pretege. Politiki (Združeno kraljestvo, Italija) si izmišljajo referendume, češ, poglejte me, čeprav ne morejo vplivati na to, kaj se bo zgodilo. Potem ko se zgodi tisto, za kar si niso prizadevali, za izid referenduma, ki so ga sami sklicali, brez težav najdejo krivca. Posploševanje ni lastnost, ki je vezana le na tiste, s katerimi se ne strinjamo. Prav tako ne svarila pred zlo usodo. Skrajna desnica, skrajna levica? Komunikacijske vojne se ne gredo le drugi. V EU-ju trenutno ni težava (zgolj) v tistih, ki postavljajo agendo, kar pripisujemo predvsem populizmu. Težava je (tudi) v tistih, ki je ne, pa bi jo morali z igranjem voditeljske vloge. Včeraj je nizozemski premier Mark Rutte Wildersu sporočil, da ne bo šel v španovijo z njegovo stranko, če Wilders ne prekliče tiste izjave o Maročanih. Rutte da tako vedeti, da z Wildersom pravzaprav ni čisto nič narobe.

Do Trumpa in brexita je v evropski politiki - na splošno rečeno - prevladoval pristop ignoriranja populizma. Marsikje je po krepitvi podpore sledila (vsaj delna) imitacija. Morda sledi integracija. Ah, prihodnost … Kdo ve.

*Lačen sem.