Zdi se mi, da si glede Evrope večkrat postavljamo napačna vprašanja, ker pričakujemo odgovore, ki so nam bliže. Kot ilustracijo ponujam četrtkov nastop predsednika Evropske komisije Jean-Claudea Junckerja v Rimu. Govoril je o tem, da v Evropski uniji ni evropske vizije ter da pogreša prizadevanja za skupno dobro v Evropi, ker naj bi bila žrtev nacionalnih interesov.

Za Evropsko komisijo in za trenutno vladajoč bruseljsko politično elito je smer ena, enotna, edina. Se pravi, da je usmeritev v »več Evrope«, kar je nekakšen vedno priročen slogan za odgovore na vse pomanjkljivosti, nujno začrtana z več Evropske komisije in več Evropskega parlamenta. Kaj pa, če ... Kaj pa, če je odgovor, ki ga želi videti in dobiti Juncker zgolj posledica napačne predstave in pretiranega osredotočenja na tisto, kar želi, kar je doživljal kot arhitekt zdajšnje EU, in ne tisto, kar je realnost oziroma kar je ta EU postala?

Pred leti mi je neki sindikalist v Dublinu dejal, da se v Bruslju obnašajo, kot da so prebrali le eno in edino knjigo o ekonomiji. Govora je bilo seveda o irskih, nato grških finančnih težavah. Evropska vizija še zdaleč ni nekaj, kar bi moralo biti enako vsem. Konec koncev je bistvo te Evropske unije ravno to, da smo v njej zbrani različni ljudje z raznolikimi stališči in predstavami o tem, kaj je najbolje. Najprej seveda za nas, za naša gospodarstva in, kar je nato seveda tesno povezano, za druge in gospodarsko sodelovanje z drugimi. Spoštovana Komisija, s tem ni absolutno nič narobe. Napak je to, da v očitnem nerazumevanju evropske vizije menimo, da je zgolj "naša" pravilna. Se pa strinjam z Junckerjem, da postaja prepad med javnim mnenjem in oblikovalci evropske politike v Evropi čedalje večji.

Evropske institucije so nedvomno lahka tarča napadov. Saj veste, navadno plače in podobni očitki. A tule v tej zgodbi o današnjih razmerah v Evropski uniji bi se komisarji morali bolje izkazati. Brez omembe imen, a večina jih kar tekmuje v nizanju udarnih, a vsebinsko plehkih petnajstsekundnih izjav, s katerimi naj bi po eni strani izrazili pomen povedanega in po drugi strani morda zgolj prikrili plehkost oziroma pomanjkanje idej. Z razcvetom tvitokomunikacije, se pravi enosmernega reproduciranja najudarnejših izjav, je evroinstitucionalna mašinerija postala še bolj vsenavzoča. A zakaj? Kakšen je učinek? Kolikokrat pa lahko stvari ponovite, da vas še kdo jemlje resno?

Pomanjkanje evropske vizije ni težava zgolj posamičnih držav članic ali njihovih voditeljev. Problem je pomanjkanje veziva in atmosfere ustvarjanja kompromisov v skupno dobro, pri čemer bi morala Komisija igrati morda malo manj vidno in bolj učinkovito vlogo. Namesto politične Komisije bi verjetno ta čas potrebovali diplomatsko Komisijo, ki bi namesto izpostavljanja, da vsi (razen nje) napak mislijo, ta raznolika stališča ustrezno oblikovala v skupna. Umetnost politike, možnega, mar ne.

Migrantska kriza je podobno kot lani grška dolžniška in finančna kriza jasno pokazala, da na evropskem parketu nihče ne potrebuje še enega akterja, ki na politični ravni skrbi za lasten interes, predvsem pa ne, če se pri tem sklicuje na skupno dobro. Države članice EU so v voznikovem sedežu glede migracijske politike in vozijo z na pol praznim rezervoarjem v krogu. Prav tako nič ne kaže, da bi se uspele uskladiti o tem, kje in kam naj zavijejo. Najmanjšega skupnega imenovalca ni niti o tem, ali so migracije evropski ali problem nekaterih članic Unije. Da o tem, zakaj so označene za problem, sploh ne bomo.

Varnost. Sicer se strinjam, da je treba vsak ukrep, ki izboljša varnost državljanov pozdraviti, a dragi moji, ograja na slovenski meji stoji tam, kjer je tako rekoč nihče ni prečkal. Podobne kreativne rešitve poznajo tudi drugod. Pariško-bruseljski teroristi so povzročili pospešitev sprejetja evropske direktive o izmenjavi podatkov o letalskih potnikih, čeprav nihče od njih ni prispel z letalom. So bili ves čas tu. Tisti, ki so ga pred prihodom v ta del EU prijeli v Turčiji in o njem obvestili nizozemsko in belgijsko policijo, pa je bil prezrt.

Evropska unija je ta čas na pragu morebitnih izrazito resnih spremembe in zdaj res ni pravi čas za ugotavljanje, katera od evropskih vizij je v svojem bistvu najbolj evropska. EU je projekt, ki na neki način nastaja in se gradi mimogrede. "Ko naletimo na težave, se odzovemo, pa čeprav slabo, in pri tem vztrajamo." Brexit. Morda da, morda ne. Marine Le Pen? Protiimigrantska retorika zna prinesti kar nekaj političnih točk tudi drugod. Bo Juncker dejal, da se s tistimi, ki so izvoljeni, ne bo pogovarjal? Treba bo seči malo dlje in začeti pri koncu. Pri nogometu. Igraš s tistimi, ki jih imaš v ekipi. Sanjati o Messiju ali Ronaldu, če si na klopi Genta ali Anderlechta ali pa Maribora in Olimpije, je neumnost.