Kot praznik, ki bi ga sprejemali vsi, je lahko le komemorativni dan, v katerem ni prostora za veseljačenje.

Je namreč svetel in obenem tragičen dan. Pomeni hkrati konec nemške okupacije in začetek terorja Kidričeve in Titove vlade. V dobrem mesecu po koncu vojne je bilo umorjenih in izginulih več kot 20 tisoč slovenskih nasprotnikov partizanstva, tako vojakov kot civilistov, mož in žena. Če ima vsak izginuli v povprečju pet sorodnikov, to pomeni, da 100 tisoč ljudi že pol stoletja grize bolečina, saj ne vedo, ne kje in ne kako so končali njihovi bližnji.

To je kolektivna travma in nacionalna tragedija. Bivši predsednik jo je označil kot drugorazredno temo, še bolj bivši pa pred dnevi kot napako. Jugoslovanska vojska je s kamioni sistematično pripeljala več kot tisoč ljudi v Barbarin rov, jih tam pomorila in za njimi zabetonirala serijo zidov, vhod v rudnik zakrila, policija in tožilci pa so desetletja sankcionirali vse, ki bi na tem mestu prižgali svečo! Bivši predsednik Milan Kučan pravi temu – napaka. Pravica biti po smrti pokopan in živeti v grobu je temeljna civilizacijska pravica.

V Sredozemskem morju je italijanska mornarica pred dnevi odkrila kraj, kjer je na dno morja potonila ladja s skoraj tisoč begunci. Italijanska vlada je v gesti človekoljubne pietete nemudoma napovedala, da bo dvignila afriške nesrečnike iz morja in jih dostojno pokopala.

Kaj pa slovenski nesrečniki? Njihova usoda onemogoča vsenacionalno rajanje ob dnevu zmage nad nacizmom. Ko jih bodo enkrat izkopali, identificirali in vklesali njihova imena na spomenike pred usodnimi brezni in rudniki, bo 9. maj lahko postal vseslovenski dan. A le kot dan bridkega spomina.