Če bi se komu resnično ljubilo prešteti vse novice od prelomnega dogajanja pred šestindvajsetimi leti, bi izstopili dve temi. Prva je meja s Hrvaško, ki bo rešena zdaj zdaj, druga je NLB. Oziroma LB. Usodna privlačnost največje državne banke je tako usodno povezana s slovensko realnostjo, da bi vsi skupaj začutili nenadomestljivo praznino, če bi jo prodali. Kot če se poslovi bližnji sorodnik. To, in ne prenizka cena delnice, je, vsaj po našem skromnem mnenju, pravi razlog za neprodajo NLB-ja. A ker tudi ta vlada v povezavi z NLB-jem operira z izrazi politične ekonomije namesto z izrazi množične histerije, ji v krajši analizi sledimo tudi mi.

Premier je v odgovoru na poslansko vprašanje poudaril, da si ne želijo, da bi bili slovenski davkoplačevalci tudi pri morebitni prodaji oškodovani. Gre za preprosto dejstvo, da s kupnino ne bi dobili toliko, kot smo v NLB vložili ob zadnji dokapitalizaciji. Tako je čas, da si nekoliko pobliže pogledamo pojem davkoplačevalci.

Zadnja leta je namreč postal tako priljubljen, da se je spremenil v nekakšno socialno kategorijo, ki pa deluje vseobsegajoče. Recimo: imamo izjemno razširjeno skupino, ki se imenuje slovenski gasilci. Potem so tu slovenski planinci in končno še slovenski davkoplačevalci. Podoba je, da gre za najvišje organizirano kategorijo prebivalstva, ki ima neko svojo notranjo strukturo in organizacijo, predvsem pa se ji ves čas godi krivica. Na kratko: mali delničarji so proti slovenskim davkoplačevalcem navaden "drekec-pekec".

In zdaj novo nadaljevanje šestindvajset let trajajoče nadaljevanke Slovenski davkoplačevalci proti NLB1.

Z našo zaščito pred prenizko kupnino se ustvarja mnenje, kot da imamo davkoplačevalci z NLB-jem nekakšen odnos. Kot da gre za obligacijsko razmerje, ker pač o tem tako vneto govori profesor prava. Pa ga nimamo! Ko so NLB dokapitalizirali z davkoplačevalskim denarjem, davkoplačevalcev ni nihče nič vprašal. Še več; celotna zgodovina dokapitalizacij NLB-ja je potekala brez davkoplačevalskega najprej vedenja, nato pa še privolitve. Nikoli ni o tej temi nikomur padlo na pamet, recimo, razpisati referenduma. Bomo ga pa, kot kaže, o železniški progi. Ker se odnos med banko in davkoplačevalci ni vzpostavil pred in med dokapitalizacijo, je povsem nelogično, da bi se vzpostavil med njeno prodajo.

"Kaj natančno bomo dobili davkoplačevalci z višjo delnico, se pravi z višjo kupnino za banko?"

Zagotovo prodajalec, kaj šele kupec, ne bo nakazal vsakemu izmed davkoplačevalcev določene vsote denarja na tekoči račun. Nekaj podobnega so poskušali s certifikati in pidi v devetdesetih, pa vemo, kako se je izteklo. Se pravi, da bo višja ali nižja kupnina imela samo makroekonomski oziroma narodnogospodarski vpliv. Recimo, poznala se bo pri graditvi vrtcev in šol. Zaradi višje cene prodanega NLB-ja bomo lahko zgradili kakšen vzgojno-izobraževalni zavod več. Po idealnem scenariju pa bo verjetno denar v resnici šel za plače v javni upravi, ampak ostanimo dobromisleči …

Pa kljub temu … kolikor že imamo radi svoje otroke, oni niso davkoplačevalci! Zakaj bi morali imeti koristi od prodaje, če ni šel njihov denar v dokapitalizacijo?

Ali pa podatek, da se bo z višjo kupnino dvignil slovenski BDP. Je BDP davkoplačevalec? Seveda ni. BDP se dviga in pada po neki svoji logiki in ena kupnina gor ali dol.

Skratka: nenadna skrb za davkoplačevalce, ki ne smejo biti znova oškodovani, se zdi - milo rečeno - neiskrena. Neprodaja NLB-ja ima neko svojo notranjo logiko, ki je verjetno v nekem delu tudi ekonomska, a še vedno je neprodaja v največjem delu politikantsko-mešetarska rabota. Neprodaja je v trenutnem interesu centrov politične in ekonomske moči, davkoplačevalci pa smo samo španska stena, za katero se država slači do golega.

Za navedeno je na voljo preprost preizkus ... Če danes prodaja Nove Ljubljanske banke ni v interesu slovenskih davkoplačevalcev, ker vložek ob dokapitalizaciji presega kupnino, je bila prodaja Nove Kreditne banke Maribor kot druge največje državne banke pred letom dni v interesu slovenskih davkoplačevalcev. Za dokapitalizacijo NKBM-ja smo dali 870 milijonov evrov, kupnina zanjo pa je znašala 250 milijonov evrov! In seveda: davkoplačevalci smo se s tem strinjali.