Če bi uradnik, ki podpisuje pogodbe pri javnih razpisih, ki revidira, ki odloča o posameznih fazah postopka, svoje delo opravljal visoko strokovno, pošteno in proaktivno, bi na javnih razpisih ušlo veliko manj javnega denarja. Več bi ga ostalo za storitve za državljane in tudi za dodatke uradnika.

Če bi uradnik, ki vodi neko institucijo ali oddelek, pošteno ocenil učinkovitost svojega oddelka, bi mnogi predlagali, da se njihova agencija, urad, oddelek, združi, poveže, zmanjša, saj se delo v javni upravi na številnih področjih podvaja.

Vsak ima svoje informatike, razvijalce, računovodje, nadzornike, administracijo in tako naprej. No, v javnem sektorju vam bodo povedali, da imajo mnogi dobre predloge, kako zmanjšati porabo javnega denarja, pa jih nihče ne upošteva oziroma da se vlade tako menjavajo, da nimajo stalnega sogovornika, s katerim bi lahko te predloge tudi udejanjili.

Učinkovitost javnega sektorja je v celoti postala talec menjajočih se ministrov. Trdim, da to ni dovolj dober izgovor in da bi lahko na primer priprava projekta skupnih javnih naročil, ki je bila tako aktualna spomladi in potem ko je v. d. ministrovanja prevzela premierka Bratušek, zastala do pred kratkim, tekla tudi med tem časom. Pa, kot so mi povedali akterji priprave, ni. Izgubljenega je bilo pol leta. Projekt bi morali uradniki peljati naprej. Niso ga. In tako bo še pol leta več trajalo, da zaživi projekt, pri katerem bi lahko v proračunu privarčevali milijone evrov.

No, medicinske sestre, policisti, gasilci, ki so v teh tednih ilustrirali bedne posledice linearnega rezanja plač, res niso krivi, da denar odteka tam, kjer ne bi bilo treba. Vlada je z včerajšnjo odločitvijo, da dodatek na delo ob praznikih in nedeljah pusti pri miru, zaprla pomembno fronto pri pogajanjih. Vztraja pa pri zmanjševanju dodatka na delovno dobo, zmanjšanju regresa za prehrano, nižanju števila zaposlenih (v zadnjih petih letih se je število zaposlenih v javnem sektorju zmanjšalo za 3.700, v Tarči pa boste slišali neverjeten podatek, koliko od teh je bilo odpuščenih), ureditvi stroškov za prevoz glede na kilometre in na drugi strani ponuja delno sprostitev napredovanj (ki so že nekaj časa zamrznjena) ter en plačni razred višje tistim, ki bi izgubili dodatek na stalnost.

Sindikati so včeraj zavrnili vse. Edino, o čemer so se pripravljeni pogovarjati, je podaljšanje že obstoječih ukrepov.

Takole je: pred petimi leti je v davčno blagajno priteklo 11,6 milijarde evrov, lani 9,9 milijarde. O tem, koliko proizvedemo, kaže tudi podatek, da je davek od dohodkov pravnih oseb v tem času padel z 1,2 milijarde v letu 2008 na 265 milijonov lani. Kljub mentaliteti, da se želimo primerjati in stremeti k standardu in vzoru skandinavskih držav, si moramo priznati, da smo po realizaciji in dejanjih v območju sredozemskih. Novi rezi v javni sektor, ki je v zadnjih petih letih z dvakratnim znižanjem plač in drugimi ukrepi res že privarčeval več kot milijardo evrov, so neizogibni.

Sindikati točno vedo, da imajo v rokah veliko orožje. Konec leta se namreč iztečejo vsi dogovori o že veljavnih varčevalnih ukrepih in vlada bo imela še dodatnih 350 milijonov problemov za leto 2015, če že tega dogovora sindikati ne bodo izvolili podaljšati. In zdaj hočejo še te, nove!

Da manko v proračun prinesemo z učinki boljše organizacije in učinkovitosti javne uprave, kjer brez dvoma so ogromne rezerve, bo trajalo več kot mesec dni, kolikor ga imajo na voljo. Potrebujemo čas, je joker, ki smo ga že porabili.

Kaj torej?

Soočenje glavnih pogajalcev vlade in sindikatov ter gospodarstva v Tarči. Gostje: minister za javno upravo Boris Koprivnikar, vodja Zveze sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj, predsednik sindikata FIDES Konrad Kuštrin, podjetnik Franci Pliberšek, predsednik GZS-ja Samo Hribar Milič in načelnik Upravne enote Velenje Fidel Krupić.

Namerite v Tarčo tudi na Facebooku in @TarcaRTVSLO.

Špela tvita na @Newsexit