Zame pa vredno vsake minute pešačenja čez soline in po krušljivih skalah na vročem soncu. A na koncu bom tako in tako spet jaz čudna, nerazumevajoča, starokopitna in ne vem kaj še vse, ker se mi pač vsako vedenje ne zdi sprejemljivo, niti ga ne toleriram. Pa niti slučajno ne govorim več o plaži ali igriščih.

Pojdimo po vrsti.
V javnih občilih zasledim prispevek, da so v neki restavraciji na severovzhodu Nemčije prepovedali vstop otrokom, ker s svojim kričanjem in divjanjem po restavraciji motijo druge goste in osebje. Psi pa so – nasprotno od otrok – dobrodošli. Sploh, ker se psi ne lovijo med mizami in pri tem glasno lajajo.

Skoraj hkrati po radiu postrežejo z novico, da sta na družabnem omrežju gospod in gospa Ta in ta zaželela kampirati nekje, kjer ne bi bila nenehno izpostavljena dnevnemu kričanju in divjanju neukrotljive otročadi okrog njunega šotora in večernemu razgrajanju pijanih ali zadetih najstnikov, bi bili pa, recimo, kužki dobrodošli. Kamp za odrasle in njihove kužke. In ko sem še malce "poguglala", sem ugotovila, da pravzaprav to sploh nista osamljena primera, da je takih lokalov ali bazenov celo vedno več.

Tisto, kar so nekje z odločnim ukrepom uredili, tudi pri nas sicer še vedno samo "na štiri oči" in po tiho, a že marsikdo odobrava. Sama sebe dojemam kot zahtevno, zato vedno želim še mnenja drugih. In tako sem novico o prepovedi vstopa otrok v restavracijo objavila na družbenem omrežju.

Živahna razprava je pokazala vse razsežnosti človeškega dojemanja iste situacije: od prikimavanja in strinjanja do zgražanja in izlivanja žolča na lastnika restavracije. Mnogi so delili svoje neprijetne izkušnje večerje v prisiljeni družbi tujih in zelo "razigranih" otrok, spet drugi so se zgražali nad počlovečeno vlogo živali v naši družbi. In pojavile so se tudi trditve, da bi restavracije morale imeti kakovostna otroška igrišča.

To zadnje me je pa – milo rečeno – presenetilo. V skupnih oz. javnih prostorih veljajo pravila vedenja, opredeljena glede na namembnost prostora: restavracija (prostor, kjer se pripravlja in servira hrano) NI prostor za igro, NI igrišče, Ni dirkališče in NI prostor za kričanje. Ne, ni jim treba imeti otroškega igrišča. Kot ga npr. nimajo v cerkvi, pa otroci med mašo ne kričijo in divjajo med mašo sem ter tja.

Če se spomnim svojega otroštva: marsikatero nedeljo je naša družina odšla popoldne v kino, po kinu pa na sardele in malinovec. V restavracijo. In sva oba z bratom zmogla sedeti in čakati. Pogovarjali smo se, se smejali ... pojedli in šli. Pa nisva bila zato nič prikrajšana ali zavrta, zafrustrirana, nasprotno – veselila sem se nedelj, ko bomo spet odšli na ribce. Res pa je, da sem se prej skoraj celo popoldne podila po travniku ali za žogo.

Danes pa otroke izza zaslona posadimo v avto in odpeljemo k sedenju za mizo. Ni čudno, da jih kar razganja od energije. Otrokom pravzaprav kaj veliko ni mogoče očitati. Obzirnosti se šele učijo. Odrasli pa bi jo že morali poznati in se po njej ravnati.

Vedno so se ponujale različne priložnosti, ob katerih je bilo mogoče opraviti razmislek o obzirnosti. Odvisno sicer od starosti učencev, ampak nemalokrat se je zgodilo, da so dobili za domačo nalogo poiskati razlago besede obzirnost in opraviti razmislek, zakaj so takšno nalogo dobili. In so se večinoma vključili tudi starši, ki so z dodatnim pogovorom otrokom pojasnili namen naloge. Tudi danes še včasih poskusim s takšno nalogo, a velika večina učencev naslednji dan brez slabe vesti pove, da domače naloge pač nima.

Ja, vzgoja je bistveno zahtevnejši proces kot pa samo izobraževanje. In skoraj prepričana sem, da so vedno bolj glasni vzkliki, da bi morala šola izobraževati za življenje, pravzaprav težnja po vrnitvi vzgoje v šole. Vzgoje v najširšem pomenu besede. Predvsem pa strpno in kulturno sobivanje. Kar se mene tiče, se s temi vzkliki zelo strinjam. Nikoli nisem opustila vzgojnih ciljev, večinoma imajo celo prednost pred izobraževalnimi. A roko na srce – vzgoja se prvenstveno dogaja v predšolskem obdobju, doma, v družini. In preden se nam zgodijo Zrče vsepovsod, bi se veljalo vprašati, kaj pravzaprav pričakujemo od otrok in kaj smo za to pripravljeni prispevati. Jaz se z diktaturo "razposajenosti" povsod in za vsak račun nikakor ne bi in se ne bom sprijaznila.

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}