Igrala je variacijo na Alico v Čudežni deželi v epohalnem filmu Davida Lyncha Mulholland Drive (2001), kjer se je od nje zahtevalo, da se samozadovoljuje pred kamero. Igrala je dekle v kosmati šapi King Konga in bila pripravljena pet tednov snemati psihološko in fizično izčrpavajoče prizore v zbiralniku za vodo za film Nemogoče (The Impossible, 2012, J.A. Bayona) o cunamiju v Indijskem oceanu leta 2004.

Nastopala je v filmih Woodyja Allena in Alejandra Gonzáleza Iñárrituja. Bila je neustrašna junakinja Smrtnih obljub (Eastern Promises, 2007) Davida Cronenberga, a istega leta je bila v ameriški različici Krutih iger (Funny Games, 2007) Michaela Hanekeja popolnoma nebogljena in nezmožna zaščititi družino pred sadističnima vlomilcema.

Čeprav je postala slavna šele v Lynchevem filmu, je do takrat odigrala kakšnih petindvajset vlog za televizijo in veliko platno. Hkrati je bila nov obraz in izkušena veteranka. Ta mešanica svežine in izkušenj je še vedno nekaj, kar jo dela privlačno kot igralko. Težko se je neidentificirati z liki, ki jih igra, ker vedno deluje, kot da je ena izmed nas: navaden človek z malo dodatnega glamurja. Ampak niti ta všečna igralka ne zmore rešiti nove grozljivke Ujeta (Shut In, 2016, Farren Blackburn), enega od tistih filmov, v katerih ženski v izolirani hiši postane jasno, da je v hiši vsiljivec. Vse v filmu je predvidljivo, razen identitete vsiljivca, ki ni razpoznavna le zaradi tega, ker je tako nespametna.

Naomi Watts igra Mary Portman, klinično psihologinjo, ki je izgubila moža v avtomobilski nesreči. Ista nesreča je pustila njenega pastorka Stephena (Charlie Heaton) v komi. Zanj skrbi v svoji hiši. Hrani ga in kopa brez upanja, da bo ozdravel. V svoji pisarni, ki je takoj ob hiši, se ukvarja s travmatiziranimi otroki, med njimi tudi z gluhim fantkom Tomom (Jacob Tremblay iz lanskega filma Soba), ki se nanjo naveže.

Tom zbeži od doma in pride k njej. Potem sredi zimske noči izgine. Mary sliši čudne zvoke po hiši. Sredi noči vidi fantka na vratih svoje spalnice, ampak ni prepričana, da ni o njem le sanjala. Njen pastorek v komi ima naenkrat praske po obrazu. Tudi on izgine iz svoje postelje, v kateri leži že šest mesecev. Prijatelj, s katerim komunicira po računalniku, vztraja, da Mary ne spi dovolj, ona pa je prepričana, da se zares dogaja nekaj čudnega.

Ko se v hiši pokaže tujec, se film spremeni v igro mačke z mišjo. V vsem skrivanju v omarah in napadalcu, ki vedno znova vstane, ko junakinja misli, da ga je ubila, ali v lažnih preplahih, ko Mary misli, da je nekdo zunaj hiše, a se izkaže, da gre le za rakuna, je nekaj dolgočasno znanega.

Če je bil namen filma, da izkušnjo za človeka v komi ali psihološko travmo, ki jo doživlja človek ob negovanju hudo bolnega človeka, prevede v jezik filmske grozljivke, potem mu to sploh ni uspelo. Tega se dotakne v sanjah, v katerih Mary ubije svojega pastorka med kopanjem, ampak to je tudi vse. Film namiguje na napetosti in nesporazume, ki lahko nastanejo med otroki in starši, ko se začne puberteta, a se tega dotakne le površno. Filmu Zlo za petami (It Follows, 2014, David Robert Mitchell) je uspelo iz strahu pred seksom in odraščanjem narediti prvovrstno grozljivko. Režiser Farren Blackburn v Ujeti pa nikoli ne ustvari organske povezave med tistimi deli filma, ki se ukvarjajo s problematičnimi otroki in boleznijo ter zelo osnovno fabulo grozljivke.

Scenarij Christine Hodson ustvari samo en položaj, v katerem junakinja pokaže svojo iznajdljivost. Ko jo vsiljivec zveže v banji, se na zelo domiseln in verjeten način osvobodi. Prav tako se inteligentno reši učinka pomirjevalnih tablet, ki jih je nevede popila. Poleg tega je tipična junakinja takšnih grozljivk, kjer nikoli ne preveri, ali je nekdo za njo, in je vedno presenečena, ko je napadena od zadaj. Naomi Watts enostavno deluje preveč inteligentno za ta film.