Božja beseda pa je bila tako nazorna, da ne moremo mimo nje. Govorila je o Dobrem pastirju. Zapisana je bila sicer pred 2.000 leti, a še vedno velja za verske in cerkvene voditelje, iščemo in si želimo Dobrih pastirjev.

O njih takole pravi: "Kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, ta je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovac. Njemu vrata odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven."
Takole Janezov evangelij govori o farizejih, v katerih vidi slepe voditelje. Splezali so slepi v stajo, ker so mislili, da so sposobni voditi druge. Slepi pa vodi slepega v propad, to dobro vemo. Lažni pastirji izkoriščajo čredo in pobijajo tiste, ki so jim ušli izpod nadzora. Nobeden izmed nas si ne želi biti ovca, ki živi v divjini, kjer je človek človeku volk in vlada zakon močnejšega. Toda živimo v tej divjini. Tisti od zgoraj ne čuti, kar doživlja tisti od spodaj. Kdor drži ročaj noža, ne čuti bolečine, pravi Silvano Fausti. Le tisti pri rezilu, jo čuti. Taki voditelji, tatovi, rojevajo le nasilje, krvnika in žrtve, ki se nikoli ne konča.
Dobri pastir pa je drugačen. V Palestini so ga zelo cenili. Na visoki planjavi je oprt na palico budno opazoval svojo čredo, ki se je pasla. Vsaka ovca je za njih pomenila volno in mleko. Med pastirjem in ovcami pa je bil poseben odnos. Pastirji so bili tudi voditelji Izraelskega ljudstva. Spomnimo se Mojzesa, Davida ... Imeli pa so eno lastnost, zaradi izkustva, pustili so se voditi od Boga najvišjega, saj so vedeli, da so brez Njega prepuščeni tatovom in nemilosti zverem.

Vem, da vsi v Kristusu ne prepoznate Dobrega pastirja. Nekateri ga imate za tatu. Toda ta tat ne gospoduje, ampak služi človeku, ker si želi, da bi bil svoboden. Kristus je sebe imenoval vrata. O pravem pastirju pravi, da ga poznajo ovce že po hoji in po glasu. V velikonočnem jutru jim je odprl vrata v svobodo brez greha.

Pravega Dobrega pastirja si želimo. Pred 64 leti so Schuman, Adenauer in De Gasperi ustanovili združeno Evropo, da bi v njej vladal mir, solidarnost med narodi in bi se na podlagi tega krepila moč stare celine.

Tudi Cerkvenega in župnijskega Dobrega pastirja si želimo. "Žetev je velika, delavcev pa malo," je zapisal v poslanico za to nedeljo duhovnih poklicev papež Frančišek. Opozoril je cerkvena občestva, da je za duhovniški poklic pomembna njihova krščanska gorečnost in zvesta molitev. Ko se je pred nekaj tedni srečal z bogoslovci Papeškega kolegija Leoniana, jim je rekel, da v hoji za Jezusom ni prostora za povprečnost, saj pripelje do izkoriščanja ljudstva. Morajo biti podobni Jezusu, Dobremu pastirju, ki pase svoje ovce in je sredi svoje črede. Papež je v nedeljo posvetil 13 novih duhovnikov, iz različnih delov sveta. Naročil jim je le eno, naj bodo usmiljeni.

Cerkveni dokumenti so z vrsto pisem papežev in Kongregacije za duhovnike zelo zahtevni glede izbire kandidatov ob vstopu v bogoslovje. Tako že v koncilskem odloku beremo, da se morajo "prepričati o pravem namenu kandidatov in o njihovi svobodni volji, o duhovni, nravni in umski sposobnosti ter o primernem telesnem in duševnem zdravju. Pretehtati je treba, če bodo mogli nositi duhovniška bremena in izvrševati dušnopastirske dolžnosti." Očetovsko naj bi odslovili vse, ki niso primerni za to službo.

Duhovnikov je pri nas okrog 1.000. Kako jim stojimo ob strani in jim pomagamo biti Dobri pastirji, sveti in usmiljeni? Vsak si naj na to odgovori sam.