Je leto 1879 in prebivalci mesteca Rose Creek, nekje na ameriškem zahodu, so se zbrali v cerkvi, da bi se odločili, kako se obraniti pred krutim kapitalistom Bartholemewom Boguom, ki jih želi ali izgnati ali pobiti, da bi si »odprl« pot do rudnika. Mesto je polno njegovih ljudi s puškami in deluje, kot da se je začela okupacija. Bogue (Peter Sarsgaard) s podrepniki vdre v cerkev. Meščanom pojasni, kakšno je stanje: »Ta dežela že dolgo enači demokracijo s kapitalizmom in kapitalizem z Bogom. Tako da vi ne stojite le na poti napredka in kapitala, ampak na poti samega Boga.« Ponižani meščani so izgnani na ulico in Boguovi pajdaši zažgejo cerkev. Ko se mladi meščan z besedami upre, ga Bogue ustreli. To povzroči verižno reakcijo ubijanja. V malo več kot petnajstih sekundah leži na tleh pet mrtvih prebivalcev Rose Creeka. Prizor je hiter, jasen, učinkovit. Režiser Antoine Fuqua ga ne zaplete s počasnim tekom ali nadležno glasbo.

V pomoru Emma Cullen (Haley Bennett) pred svojimi očmi izgubi moža, zato angažira lovca na glave Sama Chisolma, ki ga igra zanesljivi Denzel Washington, da bi branil Rose Creek. Chisolm ima tudi osebne razloge za spopad z Boguom. Sestavi skupino, ki bo branila mestece in ki hkrati želi naučiti meščane, kako naj se branijo. Če bi bil ostanek Sedmih veličastnih (The Magnificent Seven, 2016) na ravni začetnih prizorov, bi se ta različica morda lahko merila s svojimi slavnimi predniki. Žal pa ni tako. Škoda, ker ima Sedem veličastnih bleščečo tradicijo in – kot sta pokazala režiserja Akira Kurosawa in malo manj tudi John Sturges – je to lahko pripoved za vse čase.

Osmi samuraj
Kurosawa se je leta 1954 prvi lotil epa Sedem samurajev (Šičinin no Samurai/Seven Samurai), v katerem revni vaščani v srednjeveški Japonski angažirajo sedem junakov pod vodstvom čudovitega Takašija Šimure, da bi branili njihovo vas pred hordo razbojnikov. Kurosawa je iz preprostega zapleta posnel univerzalno zgodbo o posameznikovem iskanju smisla v lastnem življenju. Samuraj brez gospodarja, znan kot Ronin, je vsaj simbolično mož brez poslanstva, brez cilja. Ti zapuščeni in marginalizirani ljudje, brez mesta v družbi, odtujeni tako od središč moči kot od ljudstva, najdejo smisel v obrambi kmetov. Njihovo plačilo? Pest riža za preživetje.

V filmu je pravzaprav pet samurajev, mlad pripravnik in kmet (Toširo Mifune), ki se izdaja za viteza, a film nam pokaže, da imajo vsi samurajskega duha. Obstaja tudi osmi samuraj: Kurosawova kamera, ki je vedno v središču dogodkov, kot da je sama udeleženka. To se čuti ves film: od sestanka kmetov na začetku do končnih bojev in zadnjih prizorov, v katerih se kmetom za hip kamera pridruži pri delu in petju na riževem polju, preden se vrne tja, kjer je njeno mesto – med preživele samuraje. Zadnji spopad v blatu in dežju je razcapani kaos tekanja, mahanja s sabljami, podivjanih konjev brez jezdecev in Kurosawova kamera nas postavi v središče: v blato med galopirajoča kopita in mrtve ali umirajoče moške, ki padajo s konjev. Kurosawi uspe ne le posneti adrenalinski boj, ampak tudi v njem najti bedo smrti. Da nam popolno izkušnjo.

Sedem karizmatičnih
V primerjavi s Kurosawovim filmom slavni vestern Sedem veličastnih (The Magnificent Seven, 1960) režiserja Johna Sturgesa deluje vizualno togo in tematsko prazno. Ampak film, ki zamenja samuraje z revolveraši in premesti zgodbo v Mehiko devetnajstega stoletja, je eden najbolj znanih vesternov vseh časov. Sledila so nadaljevanja in veliko let pozneje tudi televizijska nadaljevanka.

Njegov veliki uspeh ni skrivnosten. Platno vrvi od karizme. Tokrat je vodja Yul Brynner, med sedmerico pa so tudi bodoči zvezdniki Steve McQueen, Charles Bronson, James Coburn in Robert Vaughn, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zaslovel kot izvirni Mož iz agencije U.N.C.L.E. Brad Dexter pa je zapisan v filmsko zgodovino kot edini član sedmerice, ki ni postal slaven. Te igralce vidimo, preden so ustvarili svoje filmske podobe. Nekaj pristnega je v njihovih pojavah in igri; neka izvirna in simpatična nesramnost. Nihče ni znal izgovoriti besed "Mi trgujemo s svincem, prijatelj," kot je to znal mladi McQueen, in malo dolginov je, ki so tako karizmatični, kot je bil Coburn, ko stoji vzravnan in sproščen v širokem kadru CinemaScope in strelja.

Sturgesov film ima mešano sporočilo, značilno za ameriško kinematografijo. Junaki nam govorijo, da pravi moški ne streljajo, ampak vsak dan delajo za svoje družine; da so navadni kmetje pravi junaki, ne revolveraši. Ampak, ti so posneti kot bogovi in njihova lakonična samokritičnost jih dela še mikavnejše.

Trije ženski
Zanimivo je, kako se je razvil glavni ženski lik v treh filmih, saj je v prvih dveh le kmečka hči. Šino (Keiko Cušima) v Kurosawovem filmu hrepeni po najmlajšem samuraju Kacuširu (Isao Kimura) in njuna spolna strast skoraj povzroči katastrofo. Kurosawa je pogosto izenačil spolno poželenje in ženska je prikazana kot razdiralna vsiljivka. Zgodba je tu moška zadeva.

Pri Sturgesu mlada Mehičanka, ki jo igra Rosenda Monteros, čuti ravno takšno poželenje do najmlajšega revolveraša Horsta Bucholtza, ampak se on preveč prestraši njene seksualnosti, da bi se lahko kaj zgodilo. Panika pred žensko spolnostjo je star in zanesljiv vir ameriškega humorja in način, da se na velikem platnu izogne spolnosti ter tako ne razjezi cenzorjev. Ampak, na koncu mladi revolveraš privoli v dom in ognjišče. Tudi tu je zgodba moška zadeva, ampak je prostor še za družino – saj smo v Hollywoodu konec petdesetih.

V novem filmu je Haley Bennett kot Emma resna in osredotočena ženska: mlada vdova, ki očitno v sebi nosi bolečino ter je odporna proti poskusom enega od revolverašev, da jo očara s svojo sproščeno moškostjo. Ne skriva, da ji gre možato zbadanje in šaljivost junakov na živce. To ni več izključno moška zgodba. Intenzivnost obraza igralke in njen gnus do tistega, kar določa moškost v takšnih filmih ter njeno enakopravno sodelovanje v boju pustita močnejši vtis kot veliko drugega v filmu.

Denzel, Vincent in drugi
To je zato, ker razen bolj žilave junakinje in bolj rasno mešane sedmerice najnovejša različica zgodbe ne ponudi veliko novega ali posebej dobrega. V zadnjem filmu, ki ga je Denzel Washington posnel z režiserjem Antoinom Fuquo, to je bil Pravičnik (The Equalizer, 2014), je bil neprepričljiv kot nekdanji specialec, ki je zmožen pobiti polno sobo ruskih gangsterjev. Bil je videti preveč kot imeniten gospod srednjih let, da bi lahko to sprejeli. V Sedmih veličastnih pa je domač v vlogi močnega, a nežnega vodje skupine. Najboljši med igralci je Vincent D'Onofrio, ki je popoln v vlogi lovca na glave. Govori s presenetljivo visokim glasom in se premika kot velika žival ali pa kot človek, ki živi v divjini in pri katerem so stiki z drugimi ljudmi po navadi sovražni. Ko se zapodi v sovražnika, je kot medved, ki ga nič ne more zmotiti. Drugi igralci so všečni, če ne prav ikonični.

Vse skupaj pa deluje precej prazno. Največja težava je, da sami meščani Rose Creeka niso nič več kot le statisti. Kurosawa je ustvaril kompleksno sliko ljudi, ki so bolj pokvarjeni, in ne tako siromašni, kot se delajo, da so. Sturgesovi vaščani so stereotipno plemeniti kmetje, a je vsaj predstavljena neka družba, za katero se junaki borijo. Izvemo nekaj o njihovem načinu življenja in o tem, kako sinovi gledajo na svoje očete. V novem filmu razen pogumne Emme ostanejo anonimni.

Končni boj je dolg in hrupen in, kot je rekel Macbeth, ta hrup in bes ne izražata ničesar ali vsaj zelo malo. Režiser ustvari nekaj razburljivosti med streljanjem in junaškim samožrtvovanjem, ampak celotna končnica je bolj utrudljiva kot navdušujoča. Ne ustvari občutka, ki ga je Kurosawa ustvaril, da gre za res velike stvari, pa tudi ni jedrnate krepkosti Sturgesove režije Sedmih veličastnih iz leta 1960. Konec koncev je nova različica le še en glasen in kaotičen akcijski film, v katerem se po obetavnem začetku in kljub kakšnemu dobremu trenutku in dobri igri izgubijo številne vrline njegovih prednikov.

Sedem veličastnih, 2016

Sedem samurajev, 1954

Sedem veličastnih, 1960