Zdi se kot pred 100 leti, ko so starši mojih prvošolcev pred zimskimi počitnicami hodili v šolo in moledovali: "A bi lahko otrokom rekli, da morajo med počitnicami vsak dan brati? Pa še kaj naj napišejo, kakšen račun izračunajo ... Vas bodo ubogali. Če učiteljica reče, bodo ubogali." Halo?! Počitnice! Ampak pred 20 leti je bilo tako. Vsem je bilo razumljivo, da vaja dela mojstra.

Še pred nekaj leti sem v odmorih skoraj v vsakem kotu šolske avle lahko opazila nekaj otrok, ki so tik pred zdajci (pre)pisali nalogo. Danes ... danes pa je tudi prepišejo ne več. Pri pregledu naloge se sliši le: "Nimam, nimam, nimam ... sem imel trening, smo imeli obisk, sem šel na rojstni dan ..." In več kot jih nima, bolj je vsem smešno. Učiteljica pa kot en idiot, ki še vedno vztraja pri sprotnem delu. Da o prioritetah niti ne govorim. Šola je čisto na zadnjem mestu, vsi pa bi bili odlični. Pa da se razumemo: brez domače naloge bi bilo tudi zame precej manj dela, a vztrajam zaradi tistih otrok, ki pa jo opravijo in so potem tudi uspešnejši.

Žal je večina pozabila: smisel naloge ni v tem, da otroke še popoldne obremenimo s šolo (čeprav se mi zdi, da je poudarjanje obremenjenosti močno pretirano), temveč v sistematičnem ponavljanju in utrjevanju, v razvijanju vztrajnosti ter v sprotnem učenju. Že J. A. Komensky v svoji Didactici Magni zapiše, da si bodo učenci snov igraje zapomnili, če jo bodo zvečer ali zjutraj znova prebrali, M. Kramar pa v aktualni Didaktiki poudari, da so v funkciji ponavljanja in utrjevanja tudi domače naloge.

V. Ščuka, specialist šolske medicine in psihoterapije ter vodja šole osebnosti po načelih teorije gestalt, opozarja, da se enkrat slišane, enkrat prebrane in enkrat preverjene učne vsebine s kratkoročnega spomina izbrišejo že po nekaj urah. In vse tako "izbrisane" vsebine je potem treba pred ocenjevanjem ponovno usvojiti, pa še ponoviti in utrditi. Kampanjsko učenje pred testom in zanj pa je zagotovo hudo obremenilno, še posebej ko je takšnih testov več v kratkem časovnem razdobju.

Avstralski raziskovalec J. Hattie je strnil izsledke vseh pomembnejših raziskav (v katerih je sodelovalo več kot 200.000 učencev), da bi se dokopal do spoznanja, kateri dejavniki res pomembno vplivajo na dosežke učencev. Velikost vpliva domačih nalog, izražena s kvantitativno lestvico, na uspešnost učencev je srednja, nekoliko višja je na predmetni stopnji in pri sposobnejših učencih.

Države, ki tako pompozno ukinjajo domače naloge ali pa jih celo že nekaj časa nimajo (kot je, recimo, nam vedno za zgled postavljena Finska), bodisi podlegajo "modi" bodisi gojijo popolnoma drugačen odnos do znanja in učenja kot mi. Nekateri bodo negativne učinke kmalu občutili, drugi pa ne "potrebujejo" domačih nalog, ker bodo otroci v vsakem primeru ponovili, utrdili in razširili učno snov. Pri nas je domača naloga še zadnji vzvod, ki bi lahko omogočil otrokom trajnejše in poglobljeno znanje.

Vsesplošno odklonilno stališče do domačih nalog otrokom ni ravno v korist. Res pa je, da morajo biti naloge smiselne in seveda take, ki jih otrok z nekaj truda opravi sam. Navsezadnje lahko to pripišemo pridobivanju izkušenj za življenje, katerih pomanjkanje tako očitajo našemu šolskemu sistemu. Otroci tako razvijajo tudi vztrajnost, saj je življenje sestavljeno iz dolgoročnih dogajanj, in ne iz kratkih prebliskov in kratkoročnih užitkov. Saj ni nič narobe, če otrok nekaj mora narediti, čeprav mu to ni najbolj všeč. Sporočilnost staršev, ki nenehno poudarjajo le neobveznost opravljanja domačih nalog, je nedvoumna: če ti nekaj ni všeč, če ni obvezno, ti tega ni treba narediti.

Ali res? Le kdaj v življenju je to mogoče?

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}