Skozi življenje mu bo pomagalo iti le, če se bo oblikoval v zdravo osebnost, ki si je sposobna osmisliti življenje in poiskati na tem svetu izvire miru, svobode in ljubezni.

Neverjetno je, kar pravijo raziskave, da razvije malček podobo Boga ne glede na to, ali je bil deležen verske vzgoje ali ne. Kakšen pa je Bog z otroškimi očmi? Ali ga zaznava tako kot življenje: z videnjem, sluhom, vonjem, dotikom, okusom in čutenjem?

Različni strokovnjaki (Allport, Hyde, Elkinda, Erikson, Goldman, Kohlber, Kegan, Pieaget, Fowler, ...) razlagajo otrokov verski razvoj kot stopenjski. Če potegnem le grobe linije in glede na izkustvo, lahko rečem, da oblikuje malček svoje zaupanje do Boga že do tretjega leta. Njegova podoba in odnos pa sta odvisna od ljubeče topline staršev. Boga si predstavlja ob bujni domišljiji do šestega leta, seveda je to zanj človek. V prvih šolskih letih pa uživa ob svetopisemskih zgodbah, ob boju dobrega in zla. Skupaj razmišljamo o življenju in smrti, o svetu okrog nas. Vedno bolj ga pritegnejo prostovoljne dejavnosti pomoči in seveda druženje z vrstniki.
Smisel verovanja in obstoj nevidnega Boga, ki ga doživlja kot prijatelja, mu postavi puberteta. Okrog 17. leta pa se odloča za versko prasko. V vsem tem obdobju iskanja mu je nenadomestljiv pogovor s starši, njihove družinske duhovne dejavnosti in njihova verska praksa, njihova pristnost. Še zdaleč ni tako pomembno, če mu znamo na vse odgovoriti. Sicer pa lahko odgovore poiščemo skupaj. Navdušujmo se tudi skupaj za ljubeznivost in pomoč drugim ljudem.

Vernost je del človekove narave. Versko vzgojo pa doživljamo kot nujno le, če sami verujemo, da je človek od Boga ustvarjeno bitje. Pri verski vzgoji gre v prvi vrsti za razvoj odnosa z Bogom. Verska vzgoja otroka mora potekati v skladu z njegovo rastjo, s sposobnostjo mišljenja, razumevanja in postavljanja vprašanj. Upoštevati moramo tudi, da ima vsak otrok svojski razvoj, zato je vsrkavanje verskega znanja vezano na njegove navade, ritem in osebnost. Poučevati pa ga začnimo že od malega.

Pri tem otroku pomaga druženje z vrstniki, ki so usmerjeni v isti način vzgoje, z ljudmi, ki jim je duhovnost dragocena in so do njegovega duhovnega razvoja empatični. Pri tem ga motivirajo tako z igrami, knjigami, glasbo ...

Kaj pa otroci, ki vse te ljubeznivosti niso deležni? Bog deluje v vsakem izmed nas, ga z milostjo odpira za lepo in dobro, za katero pa se s svojo svobodno voljo sami odločamo.