Statistika pravi, da zanimanje za religioznost pri nas narašča. Obujajo se stare oblike, a pojavlja se mnoštvo novih. Cerkveno religioznost nas prakticira le petina, druga petina pa avtonomno religioznost. Mislim, da je naš religijski individualizem večkrat le upor proti institucionalizmu, učiteljstvu, potrošništvu, tehnični racionalnosti in znanstveni kulturi. V svojem svobodnem iskanju največkrat iščemo nekatere duhovne elemente ali božje v drugih kulturnih elementih, ali pa prebujamo svoj duhovni jaz, vzpostavljamo stik z notranjo naravo, z različnimi tehnikami dosegamo mir, ali preskočimo z idejo evolucije na višjo razvojno raven, si mitološko razlagamo pojave. Ali je ta naša nova duhovnost že del sodobne kulture?

Ali ni vse to le iskanje smisla svojega življenja? Kaj so iskali apostoli po vstajenju svojega učitelja Jezusa Kristusa? Nič. Kar vrnili so se domov in prevzeli staro obrt. Lovili so ribe v Galilejskem jezeru. Živeli skromno, kot prej povezani v majhne zadruge. Večino zaslužka so dajali bankirjem tistega časa, ki so jim financirali dejavnosti. Tudi mi velikokrat vržemo mreže po svojem razumu in iščemo rešitve težav. Kaj pa če bi jih vrgli po nasvetu drugih na nov način, na drugo stran? Mreža apostolov je bila prepolna rib, ko so poslušali svojega Učitelja, ki jih je našel, ko so ga nehali iskati.

V iskanju duhovnega se mnogi med nami kar za vedno odločijo za odkrivanje absolutnega Boga ljubezni. Že v prvem stoletju so posvetile krščanskemu Bogu ljubezni po vzoru Jezusa in Marije svoje življenje device. Oblečene so bile v siva ali črna oblačila in živele doma. Nato pa so se začele tako ženske kot moški umikati v puščavo, prečiščevati, spreobračati in živeti z Bogom. Temelje vzhodnega meništva je postavil sveti Bazilij. Malo za njim pa v 6. stoletju za zahodno meništvo sveti Benedikt. Gre za poudarek življenja v neporočenosti, brez premoženja, v pokorščini voditelju. Papež Benedikt pa je v poslanici za nedeljo duhovnih poklicev 21. aprila zapisal: »Poklici so znamenje upanja za svet, da Bog svojega ljudstva ni nikoli zapustil.« Tako je, duhovni poklic nastane iz osebnega srečanja s Kristusom, ko se odločiš, da boš vrgel svojo mrežo življenja na nov način in šel lovit po morju, kar se utaplja, da bi mu pokazal rešilni čolnič ljubezni, ki ne ljubi zaradi sebe, ampak zaradi osebe same.