Še več, za katerega od vas bo vsakršna razprava o tem, da bi jih lahko sprejeli še nekaj več, nesmiselna in dejansko sodi v razmisleke, ki ste jih v grozi že premlevali. A bodimo realni, vsekakor je 250 ljudi malo. Če se jih toliko zbere na prvoligaški tekmi v nogometu, se boste verjetno strinjali, da se jih ni zbralo veliko. Je pa res, da je to odvisno tudi od kapacitete tribun, ki obdajajo nogometno zelenico. Tisto nesrečno podajanje pred gol in pa avtogole pustimo zdaj slovenski diplomaciji in se vrnimo k beguncem.

Evropska komisija je pred tedni predlagala sprejetje 702 beguncev, slovenska vlada se je takrat še izkazovala s ponudbo nastanitve za do 30 oseb. Potem je vrag odnesel šalo in države so morale pripraviti resne predloge, prostovoljne seveda, čeprav ... Veste, kako je s prostovoljnimi obveznostmi, brez krepkega zvišanja ponujene številke, bi morala slovenska stran najti zelo dobre razloge za to, da bi ostala pri začetnih ponudbah. In 250 ljudi je malo.

Varnost v tej zgodbi ni ključno vprašanje. Na moja vprašanja, ali obstajajo analize o tem, da se med migrantskimi valovi pojavljajo tudi teroristi, ne dobim jasnega odgovora. Mogoče je. To je vse in pa potem poudarek, da je treba vse skupaj premisliti z varnostnega vidika. Mogoče je sicer marsikaj, a to ne pomeni, da bomo zjutraj vstali, oblekli svoje neprebojne jopiče in se na ograjenem vrtu igrali enko, ker bi bili na ulici ali pa v bližnjem parku v nevarnosti. Spremembe našega ravnanja in razmišljanja so posledica zastraševalnih zgodb, ki jih producirajo in reproducirajo medijski in pa v še večji meri politični poudarki. Ki namesto na realnost in treznost presoje igrajo na karto čustev, možnosti izgube ali dobička. Ko čustva in spletke menjajo moč argumenta in ko se dobrososedski odnosi enačijo s tem, da hočete o sosedu vedeti vse, tudi o tem, kdo koga potiska ... saj veste pushing. Piranski zaliv, seveda razumete.

Med bruseljske pogovore o najhujših mogočih scenarijih glede Grčije, torej propad teh pogajanj, padec vlade in splošni kaos, smo zdaj vključili tudi najhujši mogoči scenarij za slovensko-hrvaške odnose po morebitnem padcu arbitražnega sporazuma.

Se pravi, novo prerivanje po hodnikih Evropske komisije ter prepričevanje, kdo ima bolj prav o tem, kdo je bolj kriv za to, da morajo pri Komisiji znova iskati komisarja, ki bi bil pripravljen na vnovično poslušanje stališč obeh držav in iskanje nove kreativne rešitve, ki bi prinesla dogovor, s katerim bi potem poiskali rešitev in bi bila takrat pa res obvezujoča in dokončna. Poglejte, če ste tale stavek prebrali in ga razumeli, potem ste na dobri poti predstave o tem, kako zadovoljni so bili vsi skupaj, ko je takratni komisar za širitev Štefan Füle sporočil, da je arbitražno sodišče 17. januarja 2012 dobilo svojih pet sodnikov.

Ko bo madžarska vlada na meji s Srbijo zgradila tisto ograjo, bodo migranti iskali druge poti. Bomo tudi mi postavljali ograjo na meji s Hrvaško? Vem, nekaterim se smeji ob tej misli, pomislite na sporočilnost, na tisti iztegnjeni prst, s katerim bi potem s katerega izmed spornih ozemelj dajali vedeti, zdaj pa smo vas.

Ves čas se mi sicer po glavi podi misel, zakaj se skorajda nihče od več kot pol milijona migrantov, ki se letno zgrinjajo v Evropo, ne želi ustaviti pri nas, iz sosednje Avstrije pa poročajo o rekordnih številkah prošenj za azil. Meni se to zdi zelo pomembno vprašanje, morda že tudi odgovor. Lahko bi jih sprejeli več, a morda nismo povsem prepričani, da bi jih nabrali dovolj. Morda pa je to logika v ozadju razmisleka o kapacitetah. Verjetno pa bodo Nemci ali pa morda Avstrijci, če ne Francozi, zelo nesrečni, če nam tistih 250 ne bo uspelo obdržati na naših tleh. Konec koncev je to smisel razporeditvene sheme, da vsak prevzame svoj del bremena in odgovornosti. Liberalci, socialisti, konservativci, resno.

Kaj bi lahko z "njimi" počeli? Marsikaj. Lahko bi jih sprejeli kot ljudi. Jim pokazali, kje so, kaj se tu oziroma tam počne, kaj lahko počno in kaj njihovega bi nam lahko bilo zanimivo. Socialni projekti, ki kar čakajo na evropska sredstva. Pardon, evropska sredstva kar čakajo na socialne projekte. Drugačnost je nova enakost. Ampak mi se še po telefonih ne znamo meniti.

Nečimrnosti prejšnjih stavkov navkljub, daleč je prišla Evropska unija. Mislite si, kar si hočete, a to, da so se države, ki še pred letom niso hotele slišati za to, dogovorile o delitvi bremen z Italijo in Grčijo, je velik korak. Res je, da nekaj držav v tem mehanizmu ne sodeluje, a preskok, ki se je zgodil v zadnjega pol leta, je res velik. Države res niso dosegle številke 40.000, a pristopi se spreminjajo, se prilagajajo o spoznanju, da gre za temo, ki ne bo izginila, temveč je pač tu.

Povsem očitno namreč je, da s tem države EU-ja niso spremenile nič od tistega, kar številne spodbuja, da se podajo na pot – pogojno rečeno – v boljše življenje, se pravi razmer v njihovih domovinah. Tudi zato je povsem jasno, da je pred EU-jem še veliko prilagajanja svojih pristopov glede migracij. Sposobnost prilagajanja je zanje nuja za preživetje. Za nas pa tudi. A začetek to, kar se je zgodilo v ponedeljek, nedvomno je.