Davčne blagajne in vztrajanje pri dvojnem obdavčenju dnevnih migrantov recimo. Drugače pa; bog ve kam se je izgubila lepa navada, da gredo za denarjem v davčno ugodnejše okolje tudi možje? V analognih časih si se plačilu višjih davkov v domovini izognil zgolj tako, da si spremenil tudi prebivališče. Ko so Rolling Stonesi pred davki pobegnili iz Anglije, smo dobili enega najboljših rock'n'roll albumov sploh! V današnji Sloveniji pa bi se na tak način znebili kar nekaj neprijetnih tipov. Moda, po kateri odide na tuje denar, možje pa ostanejo na rodni grudi, tako ne koristi nikomur razen njim samim.

Druga težava z davčnimi oazami pa je naziv sam. Po logiki poimenovanja, bi mar Slovenija, ako bi ostal ves ta denar pri nas, postala oaza sama od sebe? Če se iznenada vrne ves tisti denar, za čimer strmi država, bi se naše življenjsko okolje, naš standard, BDP in podobno resnično dvignilo v trenutku? Najbrž bi se res; vsaj bitka med finančnim ministrom in upokojenci bi z davki, ki so se izgubili v davčnih oazah, izgledala minorno. In akcije zbiranja denarja za lačne otroke bi postale nepotrebne. Res pa je tudi, da je v globalni in povezani ekonomiji neresno kriminalizirati vsak evro, ki odide prek neobstoječih meja.

Druga možnost, o kateri pa nihče resno ne razmišlja, pa je Slovenijo samo spremeniti v davčno oazo. Kdo nam brani? Če ne drugega, smo večino naše samostojnosti sanjali o tem, kako bomo postali druga Švica. In smo se zadeve lotili narobe, saj smo hoteli postati Švicarji z urejeno državo, marljivim delom, ničelno stopnjo korupcije in odličnimi zimskimi športniki. Pa ni šlo, kajti kot Švicarji bi morali najprej ponuditi nižje davke in nezlomljivo bančno tajnost. Vsem po vrsti; športnikom, mafijcem, nacistom, diktatorjem, umetnikom, politikom in industrialcem. Od tod naprej bi bilo lahko. Denar bi začel pritekati in čeprav nižje obdavčen bi nas v svetlo prihodnost potegnila njegova količina.

Obstaja pa problem! Davčne oaze v srcu Evrope so postale v krepostni Evropi precej neprijetne in so pristojne institucije postale vsaj na evropske davčne oaze že precej pozorne. Niti v Luxembourgu ni več tako preprosto in celo naš evropski vodja mora jesti svoje lastne nečednosti, tako da so nedotaknjene davčne oaze le še eksotični otoki. In prav znotraj teh je treba najti našo priložnost.

V nasprotju s splošnim vedenjem imamo v Sloveniji kar nekaj otokov in poglejmo, katerega izmed njih bi lahko spremenili v davčno oazo? Mariborski otok že ima kopališče, Savski otok je nenaseljen, na Otočcu je hotel, Kostanjevica je naseljena. In pogosto poplavljena. V bistvu ostane le Blejski otok, ki se pa zdi za davčno oazo kot naročen. Ob tem, da je otok, je tudi eden slovenskih simbolov in je kot tak v delu globalne javnosti že znan. Razen tega ima že dolgoletno tradicijo nizkih davkov, saj je, kot vemo, nedeljska nabirka pri maši povsem neobdavčena. Ob tem pa se je začel Blejski otok prav v zadnjih dneh tudi modernizirati. Spor med pletnjarji in električnim čolnom župnije, bi lahko že razumeli kot željo po modernizaciji otoka, saj mednarodnih vlagateljev, ki bi se vozili v banko na otoku, ne moreš prevažati s čolnom na vesla. V tem primeru damo župniji, ki je hotela ponujati paketne aranžmaje v povezavi z ljubljanskim kolodvorom, popolnoma prav. Ne nazadnje; paketni turizem, ki ga je izumi Thomas Cook, se je dokončno razvil prav v Sloveniji, ker so prve paketne ture v zgodovini vključevale Postojnsko jamo. Tako se zdi upor tradicionalnih pletnjarjev proti paketnemu trženju Blejskega otoka zaviranje razvoja in onemogočenja spremembe otoka v davčno oazo. Mogoče le dobronamerna opomba; ni povsem jasno, zakaj se električna ladjica župnije imenuje Sinaj! Kot vemo, gre za geografski pojem, ki s plovbo nima mnogo skupnega. Župnijska ladjica bi se morala nujno imenovati Noe in bi potem na otok prevažala "po dvoje od vsake vrste" ter bi otok postal ob davčni oazi tudi mesto veselega nadaljevanja vrste.

Ob podatkih, ki bruhajo iz panamskih dokumentov, ima razumni dve možnosti. Lahko se zgraža nad količinami skritega denarja, lahko celo občuti zadoščenje ob kakšni padli veličini, a najbolj boleče je spoznanje o resničnem ustroju sodobnega sveta. Spoznanje, da so. Brez družbene soodgovornosti, pa si tudi elite režejo vejo, na kateri sedijo, tako da je njihovo početje vsaj neumno, če že ni kratke sape. Davčne oaze niso simbol kakršnega koli uspeha, temveč so simbol splošnega razkroja. Kajti ko bogataš po zapletenih poteh ustanovi tisto podjetje na Karibih, ne opetnajsti države, kot zmotno misli, temveč bo čisto na koncu opetnajstil tudi samega sebe.