Žal je skupni imenovalec predlaganih rešitev – enakost slovenskih medijev v revščini.

V Sloveniji verjetno ni nikogar, ki bi bil zadovoljen z mediji, do katerih lahko dostopamo. Večina avdiovizualnih medijev se že desetletja legitimira s komercializacijo in trivialnostjo programskih vsebin, tiskani mediji so opravili prehod na digitalne izdaje, ki so bolj PDF-kloni tiskanih izdaj kot pa prave aplikacije, radijskih postaj pa bomo imeli kmalu več kot občin, a nam, razen tistih, ki so pod streho RTV Slovenija, vse bolj ali manj ponujajo enak programski model, ki jim ga je prodala peščica tujih svetovalcev. V teh razmerah se dejansko ni težko strinjati z oceno, da je slovenski medijski prostor premalo pluralen, kajti za pluralnost potrebujemo raznolike in kakovostne vsebine, teh pa je vse manj. V napačno smer so zašli tudi mediji, ki sledijo nasvetu ustanovitelja Fox News Rogerja Aliesa, da je treba delati program za že prepričane. V takšnem programu ni veliko novinarstva, prepričan uporabnik ne potrebuje drugega mnenja, in smo spet pri tem, da ni pluralizma. Ni pravega dialoga, ampak se "kida gnoj" (ang. mockraking), s katerim je treba zasuti nasprotnika, kakor je to vrsto novinarstva nekoč opisal Teodor Roosevelt, ameriški predsednik od 1901 do 1909 in prvi ameriški prejemnik Nobelove nagrade za prizadevanja v pogajanjih v rusko-japonski vojni.

Ministrstvo za kulturo je predlagalo spremembe zakonov o RTV Slovenija, Slovenski tiskovni agenciji in o medijih, s katerimi želi doseči vrsto plemenitih ciljev: stabilen vir financiranja in več sredstev za vse medije, ki pripravljajo programske vsebine v javnem interesu, stabilno financiranje STA, evropsko primerljiv status enote Oddajniki in zveze RTV Slovenija, razširjajo definicijo programov posebnega pomena in uvajajo nov status "nepridobitnih medijev posebnega pomena", rahljajo programske obveznosti teh medijev, da jih te ne bi preveč finančno obremenjevale, denimo nepridobitni mediji posebnega pomena bodo za pridobitev tega statusa morali zaposliti dva (2) poklicna novinarja!? Drugi cilji: posodobiti definicijo medijev, spodbujati raziskovalno novinarstvo, medijsko pismenost, zagotoviti preglednost medijskega trga. Resnična novost je oblikovanje sklada za financiranje slovenske televizijske produkcije, v katerega bi operaterji prispevali 3,5 evra za vsakega svojega naročnika.

Edina oprijemljiva rešitev, ki naj bi pomagala vsem naštetim medijem, je vzeti denar iz vreče, iz katere se financira RTV Slovenija. Pet odstotkov zbranega RTV-prispevka za medije, ki pripravljajo programske vsebine v javnem interesu, pomeni približno 4,8 milijona evrov namesto sedanjih 2,7 milijona iz državnega proračuna. Toda, z uvedbo novega statusa nepridobitnih medijev posebnega pomena se krog upravičencev do tega denarja širi, zato novi znesek v resnici ne pomeni nujno bistvenega povečanja sredstev za dosedanje programe, zagotovo pa večjo gnečo pred vrati, za katerimi se bo denar delil.

3 odstotki zbranega RTV-prispevka za STA pomenijo 2,9 milijona evrov, kar je za približno 800.000 evrov več, kot sta letošnja dobra 2 milijona iz proračuna. Toda ne gre pozabiti, da mora STA na trgu zaslužiti še 4 milijone evrov, da lahko pokrije vse stroške svojega poslovanja, kar ji še vedno ne zagotavlja stabilnega financiranja. Pod črto, državni proračun bi privarčeval nekaj manj kot 5 milijonov evrov, RTV Slovenija pa bi vzeli 7,7 milijona evrov sedanjih prihodkov?!

Z izločanjem enote Oddajniki in zveze iz RTV Slovenija bi se sprožila zelo zapletena matematična operacija, v kateri bi javna RTV SLO izgubila še 7,9 milijona evrov prihodkov, razlika med nižjimi starimi stroški – 8,5 milijona evrov, in novimi – 10,7 milijona evrov, pa bi se samo še povečala v škodo RTV Slovenija.

Ta matematika se preprosto ne izide! Državni proračun bi, če mu prištejemo še prihodke nove gospodarske družbe v 100-odstotni državni lasti, imel dobiček, RTV Slovenija in vsi drugi mediji pa dejansko izgubo!??? Izgubo prihodkov iz prispevka naj bi javna RTV nadomestila z oglasnimi prihodki, ker se bodo z uveljavitvijo zadnje evropske direktive sprostile dosedanje omejitve oglaševanja v medijih. To pričakovanje je naivno in nestrokovno! Ko so leta 2000 začele veljati stroge omejitve oglaševanja na javni RTV, so komercialne postaje in tiskani mediji pričakovali, da se bo razlika v denarju, ki ga oglaševalci ne bodo mogli porabiti na RTV Slovenija, preselila k njim. To se ni zgodilo, ker so takrat obstajale velike razlike, predvsem med TV-postajami, v dosegu gledalcev po vsej Sloveniji. In, začelo se je tekmovanje v nižanju cen oglasov med elektronskimi in tiskanimi mediji, ki se je končalo in je še vedno v škodo tiskanih medijev, radijskih postaj in lokalnih ter regionalnih medijev. Danes pa je slika o dosegu uporabnikov medijev drugačna. Naklade tiskanih medijev so padle, tehnični doseg avdiovizualnih medijev pa je praktično za vse enak, skoraj da 100-odstoten. In to oglaševalci vedo, zato se tekma v nižanju cen še vedno nadaljuje, razmerje med objavljenimi cenami oglasov in doseženimi cenami je, po nekaterih neuradnih ocenah, približno 1 : 10, in to je še eden od mehanizmov, ki pelje v splošno revščino vseh slovenskih medijev.

Sedanji predlogi vsebujejo tudi nekaj napačnih predpostavk. Ni res, da vsi mediji delujejo v javnem interesu, in sedanje razumevanje predlagateljev se nevarno približuje nekdanji izjavi Ruperta Murdocha, da so mediji, če poenostavimo, javni že zato, ker so. Ali, če obudimo spomin na afere njegovih medijev, to pomeni, da so v javnem interesu tudi zalezovanje slavnih, prisluškovanje telefonom najstnic, brskanje po smeteh v stavbah, kjer živijo slavne osebnosti, objavljanje laži o posameznikih? Druga napačna predpostavka je, da sta dejavnosti RTV Slovenija in STA sorodni. Status tiskovne agencije je popolnoma drugačen od statusa in nalog javne RTV, in drugod po svetu je to že desetletja jasno. V našem primeru, kot kaže, gre le za slab izgovor.

Deklarativno podporo lokalnim in regionalnim medijem predlagatelj upravičuje z nesposobnostjo regionalnih centrov in dopisništev RTV Slovenija, da enakomerno poročajo iz vseh delov Slovenije. Toda, če bi sledili vzorom večne evropskih javnih RTV hiš, se slabosti, kolikor jih je, z notranjimi organizacijskimi spremembami na RTV Slovenija lahko čez noč spremenijo v prednosti, medtem ko v novih predlogih ni niti ene rešitve, ki bi spodbujala združevanje zdaj finančno nezadostnih, premajhnih in osiromašenih zasebnih lokalnih in regionalnih medijev. Prepuščanje teh medijev životarjenju izhaja iz še ene napačne podmene: da zasebnim medijem, ki od države dobijo frekvenco za oddajanje programa ali drugo ugodnost ali storitev ali pravico za razširjanje svojih programov, ni treba ničesar povrniti tej državi, njenim državljanom in javnosti. Tako večina tujih, zlasti avdiovizualnih medijev in programov, ki jih razširjajo operaterji po Sloveniji, neovirano vstopa na oglaševalske trge in jemlje svoje deleže prihodkov slovenskim medijem. Na tem mestu je poučna anekdota, kako so nekoč v Veliki Britaniji ustanavljali prvo komercialno televizijo na svetu. Tako, da so ji vstop na trg pogojevali s produkcijo lokalnih in regionalnih novic! Britansko čudaštvo, bi kdo rekel, toda nobeni britanski vladi do danes ni prišlo na misel, da bi to ureditev spremenila. Pri nas pa veliki mediji žrejo male, komercialni avdiovizualni mediji žrejo tiskane medije, predvsem slovenski mediji pa tonejo v vse večjo revščino. In jih potem za drobiž prodajamo tujcem!?

Glede na to, da vlada želi v zakon o avdiovizualnih in medijskih storitvah prenesti rešitve iz veljavne evropske direktive, preseneča, da iz nje ne povzema celovite definicije kreativnih industrij. Ustanavljanje sklada za financiranje slovenske televizijske produkcije je hvalevredno, toda med kreativne industrije spadajo tudi film, glasba, neodvisna AV-produkcija, video art in še nekatere v medijih uresničljive dejavnosti. Vseh teh področij v sedanjih predlogih ni, hkrati pa predlagatelj zapiše, da RTV-prispevek "de facto" postaja medijski prispevek. Če bi bil to namen sprememb, bi se spreminjanja zakonodaje morali lotiti drugače, s posebnim zakonom oblikovati medijski sklad, ki bi bil po prihodkih bogatejši od zdaj zbranega RTV-prispevka. Toda, o tem kdaj drugič.