Poglejmo samo ukrepe za zajezitev okužb, ki pogosto drug drugega izključujejo. Ali pa pritisk na zdravstveni sistem in osredotočanje na obolele s covidom-19, zaradi česar se zdi, da drugih bolezni nenadoma ni več. A glej ga, zlomka, tudi odgovornosti je vse manj, in dolžnosti, mikavne so predvsem pravice. Zdi se, da se za nekatere pravice zavzamemo predvsem zato, ker se lahko, ne pa zato, ker bi neuresničitev neke pravice drastično posegla v naše življenje, dostojanstvo, nedotakljivost. Ravnotežje je porušeno.

Vzemimo še svež primer samotestiranja starejših učencev in dijakov. Gotovo je k razburjenju pomembno prispeval neroden način komunikacije, ki je šolam posredoval le "polinformacije" in tako odprl več vprašanj kot ponudil odgovorov. In kljub obsežnim razpravam o tej nerodnosti in nedorečenosti se zmeda kar razrašča. Po zaslugi odgovornih. Še na začetku tedna je veljalo, da bodo testi za domačo uporabo, konec tedna pa je prinesel preobrat in samotestiranje prestavil v šolo. To je seveda razburilo pedagoške delavce s ključnim pomislekom, da so šolajoči se že tako prikrajšani za kakovosten pouk, da ne govorimo o tem, da se učiteljem in profesorjem v zadnjem letu samo še nalaga dodatne zadolžitve. Se jim bo to poznalo tudi pri plačah? A šole ne nasprotujejo testiranju, želijo si predvsem jasna in konsistentna navodila. Nesporno je namreč, da je testiranje eden od načinov, ki bi otrokom omogočil vrnitev v šolo in ki bi lahko pripomogel k varnejšemu šolskemu okolju. A ne glede na to dejstvo je že takoj ob najavi samotestiranja peščica staršev ocenila, da je to poseg v pravice njihovih otrok. Gre za neinvaziven test, kot ga že poznajo denimo Avstrija, Nemčija, Velika Britanija, Češka ... Na splošno pa se zgodnje odkrivanje okužb, ki ga omogoča testiranje, izkazuje kot učinkovit način zamejevanja širjenja virusa. Nobene bojazni ni prav prezreti, nobenega opozorila, dvoma, a poglejmo z druge strani. Glasno se poziva k vrnitvi otrok v šole, a v isti sapi v delu javnosti ni pripravljenosti za to, da se to omogoči. Nasprotovanje maskam, ker otroke prikrajšamo za neverbalna sporočila, jim otežujemo dihanje, nasprotovanje zračenju, ker bo otroke zeblo, nasprotovanje samotestiranju, nasprotovanje šolanju od doma ... vse tisto, česar nočemo in ne bomo. Saj to je vendar naša pravica. Kaj pa odgovornosti? Želela bi si, da bi se v "normalnih" časih našel kdo, ki bi tako zelo glasno in zavzeto protestiral proti težkim šolskim torbam. Ali se tako krčevito in brezpogojno zavzel za brezplačno šolsko malico, kosilo otrok iz socialno šibkih družin, za brezplačne počitnice ... za varen in topel dom. Tudi to so pravice.

Medtem pa skozi covidno statistiko pronicajo druge epidemije. Predolgo so v senci covida ostajali vsi, ki so opozarjali na druge razsežnosti epidemičnih razmer. V ospredju so psihične posledice. Porast stisk, tesnob in s tem povezanih težav, razmislekov o samomoru in njihovih izvršitev, porast nasilja, kriminalnih dejanj ... Statistika je tu veliko bolj neizprosna in zgodbe mnogo težje in usodnejše. Takoj se za to okrivi za mnoge nepotrebno paniko okrog covida. A spomnimo, zakaj se je treba toliko ukvarjati s to boleznijo? Ker je (bilo) obolelih preveč, da bi prostor v zdravstveni mreži dobili še drugi, ki bi jo potrebovali. Tudi na primer bolniki z rakom.

Zdravstvena slika se bo na daljši rok slabšala tudi zaradi pomanjkanja gibanja. Šport je med področji, v katera so omejitveni ukrepi najbolj posegli. Tokrat bom pustila ob strani finančne posledice za športne organizacije, lastnike in najemnike športnih objektov, trenerje in zavzela stališče uporabnikov. Prikrajšani so vrhunski športniki, a tudi rekreativni, ki jih je zaprtje fitnesov v resnici verjetno še najmanj prizadelo. Za dobršen del zadnjega leta so se prekinile organizirane vadbe, treningi, zapirali so se stadioni in športni parki in druge površine za rekreativni šport. Vse to kljub temu, da so športne dejavnosti zanemarljiv vir okužb. So pa zato preprečevalec teh in tudi mnogih drugih zdravstvenih težav in bolezni. Šport ni le vir dobrega počutja za odrasle, podpora telesnemu in psihičnemu počutju, je gonilo zdravega razvoja otrok, je vzgoja za življenje in odskočna deska za mlade športne talente. Komu bomo ploskali? Za koga dvigali zastave? Na čigav račun poslušali slovensko himno? Takrat bodo od ponosa pokali in se po prsih tolkli tisti, ki danes dopuščajo, da se dogaja to, kar opisujem. Da ob tem ne pozabim na pikre besede na račun cepljenja olimpijcev.

In ko smo že pri cepljenju. V zadnjih tednih se razraščajo dvomi o cepivu AstraZenece. Ne podcenjujem stranskih učinkov ali vrednosti življenja tistih, ki bi zaradi tega utrpeli morda usodne posledice, pa vendar je ravno v takih primerih statistika lahko tista, ki pripomore k razpihovanju dvomov. Zdaj je potrjeno, da je možen, a redek neželeni učinek nastanek krvnih strdkov. Zanimivo, da kontracepcijske tabletke niti slučajno ne dvigujejo toliko prahu, najbrž zato, ker so vse od njihovega pojava bolj v ospredju moralni kot zdravstveni zadržki. A verjetnost za pojav enakega neželenega učinka kot po cepljenju je pri tabletkah tisočkrat večja.

V tem "koronakaosu" pa je uspel nastati zakon o vodah, ki ne pije vode. Ki bi lahko ogrozil naše največje bogastvo, pitno vodo. Pravico, ki je od leta 2016 zapisana v ustavi, a očitno ostaja le na papirju. Ustavna pravica, ki je niso deležni vsi državljani, ustavna pravica, ki se prepušča kapitalu. To je tista pravica, za katero je zares nujno povzdigniti glas, preden bo prepozno.

Nelogičnost na nelogičnost. Absurd na absurd. Na čelu z "lockdownom", ki to ni (bil). Zaprti športni objekti, šole, vrtci, kulturne ustanove. Pa knjigarne in trgovine z oblačili. Da gostinskih lokalov in turistične ponudbe niti ne omenjam, ker so v tej krizi tako ali tako potegnili najkrajšo. Z zanimanjem čakam na razkritja o tem, kakšen bo učinek tega 11-dnevnega "zastoja". Bojim se, da se bo še leta meril v posledicah, ki jih številke ne morejo zaobjeti.
Kako, kaj in kje je torej prav? Najbrž nekje vmes. Uravnoteženo. In uravnovešeno.