Donald Trump v Beli hiši bi bil nedvomno izjemen udarec za Evropo, kaj Evropo, svet. A bi lahko postal tudi osrednji motivacijski element za evropske voditelje, da se spravijo sami s sabo, ugotovijo, da so v istem čolnu in začnejo veslati v isto smer. Seveda! Mogoče je tudi, da se vse skupaj konča kot katastrofa.

Moje razumevanje ameriške predsedniške tekme ni toliko strankarsko opredeljeno, prav tako ne sodim uspehov ali neuspehov ameriškega predsednika Baracka Obame glede na to, da je demokrat in ne republikanec. V zadnjih letih je ameriška politika doživela enega bolj izrazitih obratov navznoter, čeprav v Beli hiši sedi človek, ki je s svojimi reformističnimi, vizionarskimi govori očaral Berlin ali pa Kairo ter nedvomno Oslo, kjer so mu za vizijo in možnost dodelili še Nobelovo nagrado za mir. Ne vem sicer, ali je to vplivalo nanj in na njegovo predsedovanje, a Barack Obama je dejansko umiril žogo mednarodne politike. Nekateri bodo rekli, da je s tem odprl skrinjo z drugimi težavami, tudi z vnovičnim politično vplivnim vzponom Putinove Rusije, ali pa podedovane kaotične razmere na širšem Bližnjem vzhodu, a dejansko se je retorika ameriške zunanje politike vrnila k tihi diplomaciji, stran od glasnega robantenja.

Pomislite, to je tisto, kar se utegne spremeniti, ko se bo v Belo hišo zavihtel naslednik Gospoda Spremembe, če se malce poigram s predvolilnimi slogani prvega afroameriškega predsednika. Marsikdo, ki še pomni dokazovanja o obstoju iraškega jedrskega orožja, si želi, da bi se, če se bo kaj, spremenil le slog, ne pa tudi ravnanje. Navadno je tako, mar ne. Postopna normalizacija odnosov s Kubo, Iran in dogovor o jedrskem programu, vsaj delni umiki iz Afganistana in Iraka, nenaklonjeno stališče gradnjam nezakonitih judovskih naselbin na Zahodnem bregu ... Vse to pa le kaže, da ne gre le za slog.

Evropska unija je v teh dveh mandatih ameriškega predsednika dobila tisto mesto, ki si ga zasluži celina, kjer dejansko večjih težav ni. Sodelujemo, delujemo, a to je to. EU za Obamo dejansko ni problem. Lahko bi rekli, da zanj očitno le obstaja in da je to v redu. V tem pogledu je bil kar malce presenetljiv zelo jasen nastop proti britanskemu izstopu iz EU-ja.

Gonja, ki se na tej celini v nekaterih krogih javnosti vodi proti nastajajočemu sporazumu o trgovinskem in širšem sodelovanju z ZDA je glede na relativno umirjenost ameriške politike težko upravičljiva. Poanta je jasna, nihče vas, tako kot doslej, ne bo prisilil, da kupujete izdelke, ki jih ne želite in še naprej lahko ostanemo prepričani, da imamo v vsem bolj prav kot tisti na drugi strani. Zelo prav pa ima neki nemški novinarski kolega, ki je v enem izmed televizijskih nastopov poudaril, da so v ZDA in ne v Evropi odkrili goljufije nemškega proizvajalca avtomobilov glede izpustov.

Nedavna objava ameriških pogajalskih stališč glede sporazuma TTIP je pokazala predvsem to, da se ZDA zavedajo svojih interesov. V Evropski uniji pa ... se morda bojijo pogajanj. Tisto, kar ste lahko prebrali, ni sporazum TTIP, ker tega sporazuma preprosto rečeno še ni. Po svoje je nerazumljivo nezaupanje, ki ga imajo nekateri deli družbe do svojih političnih predstavnikov, ki bodo potrjevali ali pa zavrnili končno besedilo sporazuma. Ali pa nezaupanje do Evropske komisije, do komisarjev, ljudi, politikov, ki se v imenu držav članic EU-ja pogajajo z ZDA. O interesih EU-ja v teh pogajanjih je le malo besed v javnosti ali v politiki.

Z vidika EU-ja so možnost veliko bolj neposrednega predsednika z veliko bolj agresivnimi stališči ter očitno kar dobri standardi v ZDA za potrošnike nedvomno pomembna sporočila, ki bi lahko vodila tudi k bolj interesno usmerjenemu razmišljanju o tem, kaj države in z njimi Evropska unija potrebujejo in želijo njeni prebivalci. A bojim se, da iz te moke ne bo kruha. Brexit, grexit ... ste že slišali za czexit? V obdobju, ko se kuhajo morebitne nove silnice svetovne politike, se EU igra monopoli za otroke, v katerem želi vsak nagrabiti čim več zase, dobiček pa se meri z nekakšnim kvazidenarjem, od katerega zunaj te igre (zunaj EU-ja, torej) ni nobene prave koristi.
Trump. Budnica nedvomno.

Pred leti sem veliko več pozornosti in pa časa lahko namenjal ameriškim volitvam, samemu političnemu sistemu v tej državi. Danes sem bolj opazovalec, predvsem zastrižem z ušesi, kadar z druge strani Atlantika prileti kakšna pikra na račun EU-ja ali njenih politikov. Če je Donald Trump za odhod Velike Britanije iz EU-ja, potem je to nedvomno slaba ideja, so prepričani tisti, ki Trumpa ne marajo. A kaj če ima Trump v vsem tem času - ob vseh teh zmagah, ki mu napovedujejo republikansko nominacijo, tudi malo prav. Da bi bil lahko brexit za Otok koristen. Da je Evropska unija zmešnjava. Bruselj pekel ... Trump ima stališče o vsem. O vsakomur. Ne glede na to, da to marsikoga moti, je tudi številnim všeč, kakor jim je všeč predrznost izgovoriti tisto, kar si ljudje pripovedujejo ali mislijo, ko zraven ni kamer.

Hillary. Poglejte, zakomplicirano je. Nedvomno je to prva izbira večine evropskih volivcev, predvsem pa trenutnih evropskih voditeljev. Še toliko bolj tistih, ki jih je Trumpu že uspelo užaliti. Clintonova proti Trumpu ni gotova zmaga. In to je to. Iz Bruslja ta čas ne boste slišali ostrih sodb glede stališč Donalda Trumpa. In, kot rečeno, starejših belopoltih gospodov z debelo denarnico ne gre podcenjevati. Predsednice pa v ZDA še niso imeli. To ni seksizem ali kaj podobnega. Volivci odločajo.