Elita to pove svojemu drugemu ljubimcu Bennieju, Alfredovem prijatelju, ameriškemu pianistu v baru za turiste in prostitutke v Ciudadu de Méxicu. Bennieja presune to, da sta ga prijatelj in ljubica izdala, vseeno pa se odloči, da je vredno odrezati glavo pokojnega prijatelja, če to pomeni možnost za novo življenje z Elito. Glavo iščeta tudi dva uglajena homoseksualna morilca iz ZDA, Sappensly in Quill, ki Bennieja zaposlita, saj želita, da jima pomaga pri iskanju. Nato res najde glavo. Na sledi sta mu mehiška morilca, ki mu jo želita ukrasti. Film Sama Peckinpaha Prinesite mi glavo Alfreda Garcije iz leta 1974 so filmske sanje: sanje o izgubljeni ljubezni, porazu in marginalizaciji. Med lovom na glavo Alfreda Garcije spoznamo tudi pravi pomen besede 'gringo'.
Peckinpahjev film so zavrnili tako kritiki (z nekaj izjemami kot recimo, Roger Ebert) kot tudi gledalci v Združenih državah. Testna publika ga je tako močno sovražila, da ga je dal United Artists v distribucijo brez močne reklamne podpore. To so imeli režiserjevi obrekovalci za še en dokaz propadanja več. Več kot očitno se jim je zdelo, da gre za podobno reč kot pri njegovem prejšnjem filmu, elegičnem vesternu, Bivši prijatelj, kid. Pozneje je film doživel kritični uspeh v Evropi ter čez leta dobil status odpadniške klasike.
Nekateri povezujejo neuspeh filma z letom njegovega nastanka – 1974. Takrat se je vietnamska vojna približevala koncu. Predsednik Richard Nixon je bil pred propadom in Američani so hoteli pustiti sramoto obeh za sabo. Leto pred tem je prišla v kino prva uspešnica Georgea Lucasa Ameriški grafiti, naslednje leto pa je prišlo Spielbergovo Žrelo. Okus se je menjal: prišel je čas za nostalgijo in pošasti, ki se dajo premagati. Ampak drugi del Botra Francisa Forda Coppole in Kitajska četrt Romana Polanskega, filma, ki se ukvarjata s križanjem osebnega in političnega zla, sta tudi prišla v kina leta 1974 in sta doživela uspeh tako pri kritikih kot tudi pri občinstvu. Morda je to zato, ker sta nudila glamur Al Pacina in Faye Dunaway, ki je olajšal pesimizem filmov. Gre tudi za formalno izjemni deli, ki sta daleč ob občutka improvizacije Peckinpahjevega filma in občutka, da je film posnet med begom.
V vsakem primeru ne stisneta gledalca v avto z vse bolj raztreščenim Warrenom Oatesom v vlogi Bennieja, ki se pogovarja z odrezano glavo nekdanjega prijatelja na sosednjem sedežu. Od naslova do skoraj nadrealnega končnega obračuna je ta film obsojen na to, da ostane zunaj glavnega toka ameriške kinematografije, pa tudi ameriške kinematografije sedemdesetih let.

Tisto, kar so ameriški kritiki izpostavili kot glavno hibo filma, je, da nima pravega zagona ali ritma. Res je: prizori dolgo trajajo, kot da Peckinpah ne želi nič drugega kot biti v družbi Bennieja in Elite, ki ju z veliko topline in prisrčnosti brezhibno igrata Warren Oates in Isela Vega. Nasilje, po katerem je Peckinpah slaven, je posneto brez virtuoznosti ali posebne vitalnosti. V glavnem je razcapano, neprijetno, mizerno. Ubita je mehiška družina, ki je želela le zaščititi dostojanstvo pokojnega sina Alfreda in se je bila pripravljena boriti za njegovo glavo. Namesto narativne urgentnosti dobimo neko počasno, skoraj zahrbtno žalost, ki se nabira skozi film, in črni humor, ki ga napoveduje sam naslov.
V filmu vidimo enega tistih prizorov posilstva, ki so tako problematični v režiserjevih filmih. Bennieja in Elito ustrahujeta dva motociklista iz Združenih državah. Spet se znajdemo v neprijetni situaciji, v kateri motivacija ženske ni popolnoma jasna, in se sprašujemo, ali je to zares posilstvo. Lahko rečemo da se Elita “preda” svojemu skrunilcu le zaradi tega, da je ne bi pretepel. Že prej se je znašla v taki situaciji in ve, kaj dela. Ampak to ne zmanjša mučnosti prizora.
V tem prizoru sta dva bolj pomembna izseka: sledi mu najnežnejša sekvenca v Peckinpahovem celotnem opusu in eno najbolj ganljivih priznanj ljubezni v kinematografiji sploh. Elita sedi s prekrižanimi nogami pod prho, je utrujena in pretresena. Bennie poklekne pred njo in ji reče, da jo ljubi. Warren Oates gleda v kamero, ko izgovori te besede, in dobimo občutek popolne čustvene golote, čiste ljubezni in predanosti ženski. Po tem, ko Elito ubijejo, se Bennie znajde sam v isti kopalnici z glavo Alfreda Garcije in ji pove: "Tu se je nekoč prhala naša prijateljica. Si to vedel? Nisi."
Pomembno je tudi to: ko motociklista pokažeta orožje in postane jasno, da bosta posilila Elito, Bennie reče enemu izmed njiju: “Nekega dne te bom ubil, prekleti gringo.” Gringo v Mehiki pomeni le človek iz ZDA. Je lahko žaljiv izraz, vendar to ni vedno nujno. Tako Bennie kot motociklist, igra ga Kris Kristofferson, sta belca iz Združenih držav. Zakaj ga potem Bennie užali s tem izrazom? Zato ker je gringo tisti, ki ima revolver, tako v resnici kot tudi v prenesenem pomenu. Gringo je tisti, ki te lahko poniža. Gringi so tisti, ki posiljujejo in imajo moč nad tvojim življenjem. So tisti, ki so v marcu leta 1968 ubili na stotine moških, žensk in otrok v vasi My Lai v Vietnamu. To ni pretiravanje. Peckinpah je globoko sovražil Nixona in mu ni mogel odpustiti pomilostitve podporočnika Williama Calleya, ki je ukazoval vojakom med masakrom. Peckinpah je sovražil moč. Ko Bennie reče posiljevalcu, da je gringo, se Bennie in s tem tudi Peckinpah postavita na stran nemočnih; na stran vseh, ki jim Amerika ni prinesla nič dobrega.
Bivši prijatelj, kid ter Prinesite mi glavo Alfreda Garcije sta sorodna filma, oba bolj kontemplativna kot narativna. Vsebujeta prizore, katerih namen je druženje z junaki, ne napredovanje zgodbe. Tu se lahko Peckinpah druži s svojimi individualisti in odpadniki. V Bivšem prijatelju, kidu so ti izginjajoča vrsta, ki jim prostor zožuje pohod svobodnega kapitalizma v obliki veleposestnika Chisuma. Prinesite mi glavo Alfreda Garcije bi lahko služil kot epilog Bivšem prijatelju, kidu. V Alfredu Garciji je ta širitev končana, ameriški kapitalizem je zmagal. Tisti, ki se ne morejo prilagoditi na nov način življenja, so postali, tako kot Bennie, begunci v Mehiki. V Nixonovi Ameriki je „normalnost“ predstavljal WASP, ki ne pomeni le „osa“, ampak je tudi akronim za White Anglo-Saxon Protestant ali beli anglosaksonski protestant. Norman Mailer je opazil, da je Nixonova zmaga leta 1968 pomenila, da se je WASP vrnil in zahteval tisto, za kar je menil, da je njegovo: Ameriko. Sappensly in Quill, poklicna morilca in prava WASPa s svojim plazilskim nasmehom in prezirom do Mehičanov delujeta kot člana kluba za golf, ki ne dopuščata članstva temnopoltim in Židom.
Ko vidimo belega svetovalca El Hefe, ki sedi v jopiču, srajci in kravati, a brez hlač, in mu dve lepi punci manikirata prste na nogi, medtem ko on bere revijo Time s sliko Richarda Nixona na naslovnici, vidimo najjasnejši izraz sovraštva umetnika do moči. To moč lahko predstavljajo hollywoodski producenti, Richard Nixon, mož z revolverjem ali kar vsi 'gringi'. Prinesite mi glavo Alfreda Garcije je obupan krik nemočnih proti močnim.

Andrej Gustinčič