Tudi to so misli iz kateheze papeža Frančiška, s katerimi nas je v sredo želel spomniti, da so starostniki v naši kulturi dobička breme, a še kako kmalu bomo na njihovem mestu tudi sami.

Starejši so danes vsi, ki so stari nad 65 let. Pri nas jih je 370 000 ali 18 odstotkov. Okrog 100.000 jih je starih nad 80 let. 237 pa jih je starejših od 100 let. Okrog 18.000 jih živi v domovih za starejše občane. Kar tri četrtine med njimi jih ima najzahtevnejšo kategorijo zdravstvene nege. Večina od njih se je odločila za odhod v dom zaradi zdravstvenih težav ali ker sami niso mogli več živeti.

Ali imajo med nami svoje mesto, upoštevamo njihovo krhkost in dostojanstvo? Ali se zavedamo, tako kot narodi skozi stoletja, da so ostareli zaklad modrosti?

V naši državi še vedno nimamo vizije za dolgotrajno oskrbo starejših. Še v večji stiski pa se znajdejo družine, katerih nepričakovano oboleli član postane nepokreten mlajši od 65 let. Bivanje v bolnišnici je omejeno. Čeprav dobi odobreno bolniško posteljo, pa nima nihče od domačih možnosti, da mu nudi 24-urno oskrbo. Kam z njim?

Kako pridemo do lepe starosti, se lahko s koraki začnemo učiti že v mladosti. Vsak se sam odloča, pravi Anselm Gruen, benediktinski menih v knjigi Umetnost staranja, kakšen odnos bo imel do zunanjih in notranjih meja. Ali želimo, da po smrti rečejo o nas: "Ta pa je bil in nam je še vedno v blagoslov," ali raje, da se nas vsakdo izogiba, ker smo godrnjači, ki obtožujejo vsakega, s katerim se srečajo.

Starost je naporna, to okušamo že zdaj, ko še nimamo toliko desetletij življenja za seboj. Težko se odpovemo svoji moči, da nismo v središču pozornosti, da nas ne potrebujejo več, da nimamo več vpliva. Imamo pa vedno več izkušenj, znanja in smo vedno manj odvisni od mnenja drugih. Tudi starost je lahko lepa in še kako rodovitna, pravi Anselm Gruen, ki tudi sam vstopa v obdobje starostnikov.

Veliko starejših med nami pa se počuti breme in razmišljajo o smrti. Pa ne zaradi trpljenja in bolečin bolezni, ker se da to danes čudovito lajšati, ampak zaradi osamljenosti. Tudi zato razmišljajo o aktivni evtanaziji, ker jim ni več do življenja med nami. Nikomur ne želijo biti v breme. Ker nas ni na obisk k njim, se čutijo pozabljene in odveč. Zaradi teh pritiskov se je marsikdo v Belgiji, na Nizozemskem ali v Luksemburgu odločil oditi s tega sveta z injekcijo aktivne evtanazije. Ali pa so zaradi njegove nemoči in bolezni o tem odločali najbližji, ker so želeli vendarle imeti od njega koristi. O tem govori tudi Remmelikovo poročilo iz Nizozemske.

S paliativno oskrbo danes pomagamo neozdravljivo bolnemu olajšati duševno in telesno trpljenje. Še bolj jo bi morali razvijati, predvsem s pomočjo "človek človeku".

Res, da je tudi dobro, da razmišljamo o življenju in smrti skozi vse svoje življenje. Tudi, da iščemo mir in spravo z vsemi, ki so zaznamovali naše življenje, da bi se lahko poslovili tudi s tega sveta in preprosto odšli, ko se naše zemeljsko življenje zaključi. Marsikdo ne more oditi ...

Za konec pa zgodba pisatelja Henrija Nouwena. Vaščani hribovske vasice so želeli postaviti kulturni dom. Toda ko so hoteli postaviti bruna, nihče ni vedel, kateri del debla je zgoraj in kateri je spodaj. Starcev pa med njimi ni bilo, ker so jih žrtvovali in pojedli. Bili so v hudi stiski, saj od mladih nihče ni poznal modrosti gradnje. Tedaj se je javil mladenič, ki je rekel, da jim pove, le če obljubijo, da ne bodo več starcev pojedli. Pripeljal je svojega starega dedka, ki jim je pokazal, kako je treba pravilno obrniti deblo. Starci so bili in bodo varuhi skrivnosti in zakonov. Ni modro, da jih izpodbijamo z idealom mladosti. Danes so starci oni, jutri pa smo to že mi!